Kakšna naj bo prihodnost socialne ekonomije v Sloveniji in EU?

V petek, 5. 11., je dr. Klemen Grošelj (RENEW EUROPE/LMŠ) v okviru Konference o prihodnosti Evrope v Vetrinjskem dvoru v Mariboru gostil okroglo mizo z naslovom Prihodnost socialne ekonomije v Sloveniji in EU? Na okrogli mizi so sodelovali Karolina Babič iz CAAP, Jasna Beršnjak iz Aktiviraj se, članica stanovanjske zadruge StanKoop Kaja Fidler, strokovnjakinja iz področja socialne ekonomije Jadranka Vesel in organizatorica dogodka Živa Lopatič iz zavoda Buna. Gostje so odprli več pomembnih vprašanj na temo socialne ekonomije tako v Sloveniji kot v širšem evropskem prostoru. Beseda je tekla predvsem o vprašanju sistematične podpore organizacijam s področja socialne ekonomije ter problematike osveščanja, opravnomočenja in znanj, ki jih lahko zainteresirani deležnik pridobi tekom izobraževalnega procesa.

V uvodnih besedah je Karolina Babič najprej izpostavila, da Slovenija s številom zaposlenih v socialnih ekonomijah zaostaja za povprečjem v EU. Prav tako bi nujno potrebovali tudi sistematično spremljanje posameznih parametrov povezanih s socialno ekonomijo na nacionalnem nivoju, kar bi omogočalo boljše načrtovanje in oblikovanje razvojno naravnanih ukrepov za to področje. Na to je svoj razmislek navezala tudi Jadranka Vesel in opozorila, da Slovenija za razliko od drugih držav Evrope, ni odprla vrat delavskim prevzemom. Zato bi nujno potrebovali podporne mehanizme za delavske, socialne, stanovanjske in druge zadruge.

Kaja Fidler je kot primer dobre prakse predstavila projekt Stankoop, ki pa se sooča s precej izzivi. Stanovanjsko zadrugo je sicer moč relativno enostavno ustanoviti, a pri iskanju primernih zemljišč za gradnjo, sodelovanju z lokalno skupnostjo, pridobivanju kreditov itd. je v praksi izjemno težko, saj institucije temu največkrat niso naklonjene. Relativno slabe izkušnje pri sodelovanju z lokalno skupnostjo je predstavila tudi Jasna Beršak.

Gostje so se strinjali s skupno ugotovitvijo, da je merjenje družbenih učinkov socialne ekonomije precej zahtevno in bi potrebovalo več sistemske podpore. Prav tako bi bilo ključno, da se vzpostavi celovit učni program, ki bi deloval po zgledu nekaterih že obstoječih dobrih praks. Ključni cilj bi tako bil na eni strani več strokovnega znanja, po drugi pa ozaveščanje širše javnosti o pomenu in dobrobiti skupnostnega delovanja.