Voditelji držav članic Evropske unije so danes, 21. 07. 2020, na peti dan pogajanj v Bruslju dosegli dogovor o svežnju za obnovo Evrope po pandemiji covida-19, ki vključuje prihodnji sedemletni proračun Unije v vrednosti 1074 milijard evrov in sklad za okrevanje v vrednosti 750 milijard evrov.

“Dogovor o novem Večletnem finančnem okviru in Skladu za okrevanje pozdravljava; ne toliko zaradi njegove vsebine kot pa zaradi okoliščin, ki od EU zahtevajo, da oba dokumenta potrdi v najkrajšem možnem času”, sta v skupni izjavi poudarila evropska poslanca LMŠ/Renew Europe Irena Joveva in dr. Klemen Grošelj. Tekom pogajanj so predvsem z različnimi finančnimi bombončki (npr. rabati, dodatnimi kohezijskimi sredstvi ipd.) državam članicam omogočili, da je bil sveženj politično sprejemljiv, žal na račun “mnogih sistemskih rešitev, ki jih je predlagala Evropska komisija (npr. solventnostni mehanizem za evropska podjetja) in krčenje sredstev na pomembnih razvojnih mehanizmih, katerih namen je bil zagotavljanje dolgoročne tehnološke in razvojne konkurenčnosti EU in držav članic”. Opozorila sta, da so v sprejetem svežnju v primerjavi s predlogom Komisije pri RFF mehanizmu  bistveno zmanjšali programe za zdravje, raziskave, okolje, tehnološko suverenost, investicije in razvoj podeželja.

Sam kompromis medtem še vedno ne rešuje vprašanja vladavine prava in pogojenosti prejemanja evropskih sredstev s spoštovanjem temeljnih vrednot, na katerih temelji EU, sta naglasila evroposlanca ter nadaljevala, da kljub temu dogovor že vključuje mehanizme, ki lahko aktualno evforijo v prihodnjih letih bistveno zagrenijo. “Tu izstopa predvsem t. i. zavora v sili, ki jo lahko sproži katerakoli od držav članic in lahko privede do paraliz odločanja v EU, še posebej glede na to, da sedanji kompromis ne rešuje vprašanja t. i. lastnih virov. Ti naj bi bili definirani do konca leta 2021, kar bo pomembno vplivalo na položaj posameznih držav članic z vidika statusa neto prejemnice iz obeh mehanizmov.”

 

Celotno izjavo si lahko preberete spodaj:

Dogovor o novem Večletnem finančnem okviru in Skladu za okrevanje pozdravljava; ne toliko zaradi njegove vsebine kot pa zaradi okoliščin, ki od EU zahtevajo, da oba dokumenta potrdi v najkrajšem možnem času in s tem začne proces soočanja s posledicami krize zaradi COVID-19. Sam dokument sicer sledi praksi preteklih let in vsem državam članicam, predvsem z različnimi finančnimi bombončki (npr. rabati, dodatnimi kohezijskimi sredstvi ipd.), omogoča, da je za vse politično sprejemljiv. Seveda pa je to povzročilo odstop od mnogih sistemskih rešitev, ki jih je predlagala Evropska komisija (npr. solventnostni mehanizem za evropska podjetja) in krčenje sredstev na pomembnih razvojnih mehanizmih, katerih namen je bil zagotavljanje dolgoročne tehnološke in razvojne konkurenčnosti EU in držav članic.

V primerjavi s predlogom Komisije so pri RFF mehanizmu namreč bistveno zmanjšali programe za zdravje, raziskave, okolje, tehnološko suverenost, investicije in razvoj podeželja. Na eni strani so velike zmagovalke pogajanj Italija in Španija ter sosednja Hrvaška, ki bodo med večjimi prejemniki sredstev tako iz sklada kot iz večletnega finančnega okvira. Na drugi strani pa so zmagovalke pogajanj tudi države t. i. varčne četverice, ki so dobile radodarne rabate na vplačila, kar bodo morale poravnati preostale države članice.

Ob vsem tem sam kompromis še vedno ne rešuje vprašanja vladavine prava in pogojenosti prejemanja evropskih sredstev s spoštovanjem temeljnih vrednot, na katerih temelji EU, kljub temu pa že vključuje mehanizme, ki lahko aktualno evforijo glede dogovora v prihodnjih letih bistveno zagrenijo. Tu izstopa predvsem t. i. zavora v sili, ki jo lahko sproži katerakoli od držav članic in lahko privede do paraliz odločanja v EU, še posebej glede na to, da sedanji kompromis ne rešuje vprašanja t. i. lastnih virov. Ti naj bi bili definirani do konca leta 2021, kar bo pomembno vplivalo na položaj posameznih držav članic z vidika statusa neto prejemnice iz obeh mehanizmov.

Slovenija je dobila pričakovana dodatna sredstva za zahodno kohezijsko regijo v višini 350 milijonov EUR, deloma tudi kot kompenzacijo za manj sredstev v okviru mehanizma Sklada za pravični prehod. Dvig kohezijskih sredstev je bil del dogovora, v katerem so tudi druge države poleg Slovenije dobile dodatna sredstva za regije, ki bi sicer utrpele velik upad zaradi obsega razvitosti glede na dogovorjena merila. Tako je med drugim Češka iz podobnega naslova dobila 1,55 milijarde EUR.

Ocenjujeva, da so se pogovori za Slovenijo iztekli v pričakovanem okviru, bo pa za Slovenijo sedaj največji izziv priprava ustreznih programov, ki bodo omogočili hitro in učinkovito črpanje teh sredstev. Slediti bomo morali ključnim ciljem v okviru Zelenega prehoda, podnebne nevtralnosti in digitalizacije, a glede na pretekle izkušnje bo to za Slovenijo velik in zahteven zalogaj.

Irena Joveva

Klemen Grošelj