O končnem besedilu resolucije, ki bi Rusko federacijo uvrstila med države, ki podpirajo terorizem, nisva glasovala. Odločno obsojava rusko agresijo na Ukrajino in odločno podpirava ukrajinski boj za njeno ozemeljsko celovitost ter neodvisnost in obrambne napore pred rusko agresijo.

To dokazujejo vsa najina dosedanja glasovanja in tudi osebna prizadevanja. Tokrat sva se odločila izkoristiti možnost, ki jo kot evropska poslanca imava, ker tako pomembno besedilo mora biti usklajeno ne le z večino političnih strank v Evropskem parlamentu, pač pa tudi na ravni vseh institucij EU, predvsem pa mora biti utemeljeno na pravu EU in mednarodnem pravu ter mora odražati resnost in celoten obseg posledic, ki sledijo dodelitvi tovrstnega statusa. To je tudi eden od razlogov, zakaj so mnoge države Nata, vključno z ZDA, pri dodelitvi tovrstnega statusa zadržane, saj ima to konkretne mednarodno-pravne posledice (v primeru ISIS in Lafarge, recimo, zelo konkretne posledice).

Naj ob tem poudariva, da prav tako odločno podpirava in zagovarjava nujnost objektivne ter mednarodno neodvisne preiskave in sodno procesiranje oziroma ugotavljanje odgovornosti za vse vojne zločine, vojna hudodelstva in kršenje vojnega in humanitarnega prava ter prava človekovih pravic, toda – kot rečeno – vse v skladu z mednarodnim pravom. Samo tako lahko po koncu spopadov upamo in pričakujemo trajni mir med vojskujočima stranema. Pri tem bi želela poudariti še, da če se v EU odločimo, da je Rusija zaradi svojih dejanj v Ukrajini in tudi širše država, ki podpira terorizem, potem morajo temu slediti brezpogojni in odločni ukrepi, kakršne smo sprejeli v podobnih primerih v preteklosti.

Meniva, da všečni populizem, kateremu ne sledijo dejanja, v danih razmerah ni primeren. Naj ponoviva zelo jasno: Odločno obsojava rusko agresijo na Ukrajino, odločno podpirava ukrajinski boj za njeno ozemeljsko celovitost. Možnost, ki sva jo pri glasovanju uporabila tokrat, v ničemer ne spremeni najinih stališč.

Danes 12.11.2022, je v Mariboru potekal združitveni kongres stranke GIBANJE SVOBODA. S čimer je prišlo do združenja liberalnih strank LMŠ in SAB v Gibanje Svoboda. Zagotovo gre za zgodovinski trenutek, ki odpira novo poglavje v slovenski politiki. Prav gotovo pa gre, kot je na današnjem kongresu izpostavil predsednik vlade dr. Robert Golob za veliko odgovornost, do državljank in državljanov, ki upravičeno pričakujejo strukturne spremembe. Na omenjenem kongresu v Dvorani Leona Štuklja je zbrane nagovoril tudi evropski poslanec dr. Klemen Grošelj iz vrst liberalcev GIBANJE SVOBODA / RENEW EUROPE.

 

“Danes je v tej dvorani, ki se kiti z imenom slovenskega olimpionika, zgodovinski trenutek. In mi smo njegove priče.

Spoštovani predsednik, spoštovana predsednica DZ RS, ministrice in ministri, kolegice in kolegi poslanci, cenjeni delegati in delegatke, dragi prijatelji!

Ko sem prejel vabilo in privilegij, da Vas danes nagovorim ob tej, trdim da zgodovinski priložnosti, združitvenega kongresa Gibanja Svobode, sem bil kar malce vznemirjen.

 

Zakaj enkrat se je že dokazalo, kaj pomeni združiti liberalno-socialne sil in potenciale. Takrat je to pomembno vplivalo na smer, v katero smo se ozirali, ko smo razmišljali o prihodnosti naše države, ko smo načrtovali vključitev naše domovine v pomembne mednarodne integracije, v EU in zvezo Nato.

Zdelo se je, da je naloga opravljena in da smo na varni strani. Da bo vse samo še bolje, da zdrs ni več mogoč.  Tako kot ob nastanku naše Slovenije, so bila pričakovanja, da bomo vsi iz »fička presedlali najmanj na golfa«, pa se to ni zgodilo. Ni te samoumevnosti.

Tako tudi umestitev v EU ni bila garant, da bo življenje že samo po sebi boljše, lepše, bolj sproščeno in srečno.

 

Ne pozabimo, za nami je mračno obdobje zapiranja v občinske meje, kaznovanje zaradi uživanja hrane, branja ustave na javnih mestih, zatiranje ustavno varovane pravice do protesta, zaplinjanje naše prestolnice in robokopov, ki varujejo oblastiželjnega in samovšečnega ministra, in še bi lahko našteval.  

Na srečo vseh nas so ta mrak, to ideološko brezno brez dna presekale zadnje volitve v DZ in danes se tu v MB ponovno simbolno združujemo s ciljem, da se zgodovinska izkušnja zdrsa v temo, nikoli več ne ponovi. Da nikomur več ne bo nikoli v naši državi kratena svoboda in z ustavo zagotovljene pravice.

 

Današnji kongres v svojem bistvu predstavlja ponovno združitev vseh slovenskih socialno-liberalnih političnih sil. Torej političnih sil, ki svojo politično identiteto in bit črpajo iz idej in reform Staneta Kavčiča in Janeza Drnovška. Temelj te ideje je bil in tudi ostaja, Slovenija, ki je odprta v svet, ki je gospodarsko uspešna tudi z vpetostjo v širši evropski prostor in Slovenija, ki sledi najvišjim demokratičnim standardom varstva človekovih in državljanskih pravic. Slovenija, katere gospodarstvo temelji na tržnih pravilih z močno in solidarno socialno državo, ki nikogar, ki potrebuje pomoč, ne pušča samega.

 

A bodimo realisti, sinergija te združitve ni samoumevna. Odvisna je od vseh nas in od vsakega med nami posebej. Od tega ALI IN koliko sebe bomo vložil v ta projekt, ki je v resnici projekt lastne in skupne prihodnosti in prihodnost naših mlajših generacij, je odvisen tudi njegov uspeh.

 

In za to, da nam bo vsem prebivalcem Slovenije bolje, smo nase prevzeli odgovornost da bomo naše zaveze tudi uresničili.

 

Mi smo pomembni igralci, ne samo doma, tudi v tujini.  Pa ne mislim Dončiča in ostale naše velemojstre in mojstrice. V Bruslju je že prepoznano, da je naš predsednik dr. Robert Golob mojstrsko prispeval ključne trojne dvojčke pri evropskem soočanju z visokimi cenami energije. O teh dimenzijah govorim. O pogumu imeti (pravo) vizijo prihodnosti in jo tudi uresničevati. Sanjarjenje ni dovolj. Mi imamo ljudi, imamo znanje in s participacijo in vključevanjem najširših javnosti, njihovih izkušenj in znanja nam bo to vizijo uspelo ne le sanjati temveč in predvsem uresničiti.

 

Kaj v bistvu imamo? Življenje. In mi vemo, da je kakovost življenja ključna. In kakovosti, kot sem že dejal, brez močnega in inovativnega gospodarstva, brez zelenega prehoda, brez kakovostnega javnega sektorja, brez javnega zdravstva, šolstva, brez medgeneracijsko solidarne družbe, vključujoče in močne  kulture in umetnosti, brez odprte družbe, tako navznoter, kot do mednarodnega okolja, ni.

 

Če se ozrem na aktualni slovenski in evropski politični trenutek, govorim o idejah in načelih, ki ostajajo večno aktualna in katera so zaradi vzpona skrajne desnice in avtoritarizma, kateremu smo bili priča tudi v Sloveniji, tudi najbolj ogrožena. Mi smo gibanje svoboda;  in smo del širše socialno-liberalne renesanse, kateri smo priča v EU, paradoksalno v največjem obsegu prav v državah, kjer smo priča tudi vzponu skrajno desnih in konzervativnih političnih sil, ki negirajo prav tiste ideale, vrednote in pravice, za katere se mi borimo. Kot lahko vidimo, ta boj ni nikoli končan.

 

Kljub političnim porazom mračnih sil, smo priča novim in novim napadom na temeljene pravice, celo pravice ki so nam danes samoumevne, postajajo predmet nizkotnega in nedostojnega političnega diskurza. Ta sega od vprašanja pravic spolnih manjšin, pravice žensk do splava in položaja žensk na sploh. Nadaljujejo se napadi na medije in vse drugače misleče, ki se s skrajno desnim političnim diskurzom, ki se nam vsiljuje, ne strinjajo. Vsiljuje in stopnjuje se umetno ustvarjen kulturni in identitetni boj, katerega cilj je vsiliti neo-iliberalni politični in družbeni model, po podobi in potrebi enega človeka, četudi v nasprotju z zakoni in ustavno ureditvijo. Začetkom tega smo bili priča v času vladavine prejšnje vlade.

 

Kar pa smo, kot rečeno, na volitvah uspešno presekali. In danes se ponovno in prav posebej združeno zavezujemo, da bomo z odgovornostjo in s hvaležnostjo do zaupanja, ki so nam ga izkazali ljudje, branili temeljne demokratične pravice in svoboščine, pravice zapisane in varovane v ustavi in v temeljnih pogodbah EU, branili vladavino prava, svobodo medijev, četudi bodo kritični do našega dela, svobodo naše skupnosti in vsakega izmed nas, branili javno zdravstvo, javno šolstvo, avtonomijo kulture in visokega šolstva, svobodo govora in še bi lahko našteval.

 

In če mislimo resno, in globoko verjamem, da mislimo resno, bomo vse našteto, branili, kot se simbolno reče, do zadnjega diha!

 

Hvala lepa! “

 

Dragi prijatelji, podporniki, pa tudi politični nasprotniki!

 

Čeprav sem v prvem krogu imel drugega favorita za predsednika, pa mi moja liberalna duša ne da, še posebej po včerajšnjem dogajanju v Odmevih, da se ne bi oglasil. Morda Nataša Pirc Musar res ni popolna kandidatka, saj kdo pa je, morda ima slabosti in tudi napake, tudi te imamo vsi. Že v knjigi na katero se tako zelo radi sklicujejo na desnem polu politike v svojih tradicionalnih vrednotah, je nekdo dejal in citiram: Naj tisti, ki je brez greha prvi vrže kamen. In kot vemo iz nadaljevanja, Marija Magdalena ni bila kamenjana, ker brezgrešnega pač ni bilo v množici. A to ni namen mojega pisanja.

 

Moj namen je, da vas vse pozovem da se udeležite volitev in glasujete. Sam bom glasoval za Natašo Pirc Musar, saj se zavedam, da je glas za pahorjansko preoblečenega Anžeta Logarja, v resnici glas za Janeza Janšo in politiko, ki smo jo 24. 4. 2022 poslali na smetišče zgodovine. No vsaj upali smo tako. Nekako ne morem verjeti, kako je lahko nekdo, ki je bil celo svoje politično delovanje, od direktorja UKOM do poslanca in ministra, eden gradnikov politike SDS, danes tako sprenevedav in se pretvarja, da kot minister vlade, ki je dokazano, z odločitvami sodišč potrjeno, kršila ne samo zakon ampak tudi ustavo, z njenimi odločitvami ni imel ničesar.

 

Zase pravi, da praktično nič ni videl, slišal ali rekel. Naj verjame kdor hoče, sam pač vem, da ni bilo tako in tudi iz njegovega zunanjepolitičnega delovanja in zbliževanja z Orbanom in Moravieckim, kot tudi delovanjem med predsedovanjem, je očitno, da je zvesto sledil politiki in ideologiji stranki, kateri pripada. In v primeru izvolitve za predsednika republike, ne bi bilo nič drugače. Sam ga vidim, kot neke vrste sodobne oblike darila Troji oziroma Danajskega darila, za katero veljajo Leokontovo svarilo – boj se Danajcev, tudi če nosijo darove.

Izvršni podpredsednici Evropske komisije Margrethe Vestager, sem ob izmenjavi mnenj, ki je potekala na odboru za industrijo, tehnologijo in energetiko (ITRE), postavil vprašanji vezani na državne pomoči in kibernetsko varnost.

V okviru državnih pomoči se v gospodarstvo, tudi energetska podjetja, stekajo obsežna sredstva. To so lahko garancije za krepitev likvidnosti energetskih podjetji, pri nabavah energentov, bodisi finančne pomoči podjetjem, pri plačevanju visokih računov za energijo. To je v danih okoliščinah povsem pravilen in ustrezen ukrep.  A povsem upravičeno se postavljajo vprašanja, kakšen vpliv bodo imele te pomoči na razvoj energetike in ravnanje podjetij glede uporabe energije po koncu krize. Kot poročevalec politične skupine Renew, zaznavam v okviru pogajanj o novem plinsko-vodikovem paketu, pritiske k favoriziranju plina na račun vodika in zamiku prehoda industrije s fosilnih goriv, predvsem plina, na druge okoljsko sprejemljivejše vire energije. Sam po pogovorih z različnimi deležniki, menim, da mora biti eden od ciljev prihajajočega zakonodajnega paketa, oblikovanje pravnega okvira, ki bo omogočil prehod evropskega gospodarstva in družb s plina in drugih fosilnih goriv na obnovljive vire, tudi jedrske, pri čemer bo vloga vodika, kot nosilca energije ključnega pomena. Skrb, ki jo delimo mnogi, je, da bi lahko nekatera podjetja državne pomoči uporabila, da ne rečem zlorabila, tudi zato, da se izognejo ali vsaj odložijo energetsko preobrazbo in posledično ostanejo pri uporabi fosilnih goriv, predvsem plina. Zato od Komisije in držav članic pričakujem, da bodo seveda pomagala z državnimi pomočmi, podjetjem in gospodinjstvom preseči aktualne visoke cene energije, a da bodo hkrati zagotovile, da bo prehod na obnovljive vire potekal nemoteno. Zakaj ravno obnovljivi viri ob premišljeni uporabi vodika, zagotavljajo dolgoročno energetsko avtonomijo EU, nižje cene energije za naša gospodinjstva in gospodarstvo.

Vprašanje o kibernetski varnosti, pa je bilo vezano na strateško avtonomijo EU na tem področju, predvsem glede varovanja kritične infrastrukture. Tu sem želel predvsem izpostaviti, da potrebujemo lastno, evropsko programsko opremo, ki ne bo, kot je rad dejal cenjeni profesor in kolega dr. Anton Žabakar, t. i. black box, kupljen na trgu. Gre za to, da pri kupljeni tovrstni programski opremi, dobimo zaščito, pri čemer pa sami ne vemo, kaj se dogaja in kdo vse ima vpogled v ta programski black box. Zato je ključnega pomena, da si EU zaščiti lastne proizvajalce tovrstne opreme, ki so danes prevzemne tarče multinacionalk. Strateška avtonomija na področju kibernetske varnosti bo poleg energetike ključnega pomena za razvoj evropskega gospodarstva in blagostanja, zato menim, da je nujno, da EU in še posebej Komisija, ustrezno reagirata že danes. Zakaj jutri utegne biti prepozno in kaj lahko se nam ponovi zgodba z plinsko odvisnostjo, ki slabi konkurenčnost evropskega gospodarstva in mednarodni položaj EU in držav članic.

 

Dragi državljanke in državljani, ko boste v nedeljo odšli na volitve, ne pozabite, kdo so kandidati in kaj vse so počeli v preteklosti. Ne pozabite, kdo so bili člani vlade, ki je Slovenijo vodila v enem najmračnejših obdobij zadnjih 30 let in kdo je bil v opoziciji, se zavzemal za demokracijo, odprto družbo ter na ustavi in zakonu temelječo državo. Če pomislimo na to, je odločitev in izbira očitna.

Kljub temu, da sedaj ponovno živimo v svetlobi, ne pozabimo, da samoumevnost svetlobe omogoča vrnitev teme. Zato udeležiti se volitev ni samo državljanska, žal v danih okoliščinah tudi moralna dolžnost.

Evropski poslanec iz vrst evropskih liberalcev RENEW EUROPE dr. Klemen Grošelj je minuli vikend gostil dogodek z imenom »Mladi aktivni državljani – Evropsko leto mladih 2022«. Aktivna vloga mladih v družbi je nujna za dobro in kvalitetno delovanje vseh družbenih sistemov. Pomena mladih se zaveda tudi Evropska komisija, tako je lansko leto predsednica Ursula von der Leyen napovedala letošnje leto kot evropsko leto mladih. Odločevalci iz liberalne politične skupine renew europe poudarjajo, da o izzivih, ki so pred nami, Zelena transformacija, negativni demografski trendi pa tudi ubranitev človekovih pravic, ne moremo premagati brez vključevanja mladih.

Gostitelj dogodka, dr. Grošelj (RENEW EUROPE)  je v sklopu evropskega leta mladih, je izpostavil, da se imajo v sklopu tega projekta možnost aktivirati na številne načine. Evropski poslanec Grošelj je izpostavil možnosti izobraževanj, praks v evropskih institucijah, organizacije dogodkov in mednarodno povezovanje. Grošelj je predstavil projekt ALMA (Aim, Learn, Master, Achive), projekt Evropske komisije, ki naslavlja problematiko zaposljivosti mladih. Cilj projekta je, da se aktivira mlade med 18-30 let, ki so bodisi manj priviligirani ali težje zaposljivi zaradi različnih razlogov in se jim ponudi možnost mednarodne zamenjave in coachinga. Izreden poudarek moramo dati konvenciji o prihodnosti Evrope, ki bo predstavljal temelj za spremembe. V zadnjem delu pogovora je Grošelj govoril o volilni udeležbi na preteklih evropskih volitvah, zakaj je procent udeležbe na volitvah med mladimi tako nizek ter kako obrniti ta trend.

 

Ministrica brez resorja, pristojna za digitalno preobrazbo dr. Emilija Stojmenova Duh o »Digitalizaciji za vse«. Stojmenova je spregovorila o novih metodah, kako dvigniti raven digitalne pismenosti ne samo starejših generacij ampak tudi mlajše generacije. Kot ključen pristop je omenila medgeneracijsko solidarnost, kateri bo namenila posebno pozornost. Spregovorila je tudi o možnosti novih, bolj varnih oblikah družbenih omrežij, ki so integrirane v naše vsakdanje življenje. Digitalna pismenost ni le poznavanje in uporaba digitalnih orodij ampak tudi varnost na internetu, varnost podatkov, kako se obnašati v primeru pojava virusov, itd.

 

Državna sekretarka v Kabinetu predsednika vlade Maksimilijana Polak je spregovorila o pomembnosti dialoga med izvršno vejo oblasti in civilno družbo. Ustvarjanje policya na način inkluzivnosti vseh družbenih skupin, upoštevanje predlogov iz terena je ključen za preboj in razvoj družbe. Pomemben poudarek je namenila zavedanju, da ima vsak posameznik potencial, pomembno ga je le razviti in ga pravilno usmeriti.

 

Minister za izobraževanje, znanost in šport dr. Igor Papič se je dotaknil zakonskega predloga o zastonj kosilih v osnovnih šolah, njegovi pomembnosti in tudi izzivom. Projekt vpeljave blezplačnih kosil bo uspešno izpeljan le z dialogom in kooperacijo večih ministrstev. Minister je spregovoril tudi o potencialnem kadrovskem štipendiranju, predvsem na univerzah kjer do danes to ni bilo v praksi. Izpostavil je pomembnost dialoga s civilno družbo, obojestranskega komuniciranja in vzpodbujanja kroženja in izmenjave predavateljev. Danes, po pandemiji Covid je to lažje, saj se je vsidrala v naš vsakdan možnost predavanj na daljavo.

 

Panel o obrambi z naslovom »Ali bo Slovenija do 2030 varna in stabilna država za mlade« je pripadel ministru za obrambo Marjanu Šarcu, ki je uvodoma zatrdil, da za to potrebujemo dobro izurjeno vojsko, ki bo hkrati dobro opremljena. Posebno pozornost je namenil tudi civilni zaščiti, gasilcem ter tudi jamarjem. Vsi so med sabo pomembni, kar se vedno znova izkaže v času naravnih nesreč. Potrebno je ozaveščanje prebivalstva o pomembnosti vseh omenjenih akterjev. Velik del panela je bil namenjen cyber napadih in zaščiti. Kibernetska varnost je element, kateremu bomo v naslednjih letih namenjali največjo pozornost. Trenutno na ministrstvu namenjajo veliko časa dialogu in iskanju rešitev kako mlade vključiti v proces, da se bodo učili iz prakse.

 

Ministrica za javno upravo Sanja Ajanovič Hovnik je v zadnjem panelu govorila o vplivu delovnih praks mladih na decentralizacijo in zeleni prehod. Največji izzivi javnega sektorja je vedno večja povprečna starost zaposlenih v javni upravi, večje plače v gospodarstvu, zato je težko dobiti mlade, ki bi se zaposlili. Javna uprava je težko konkurenčna gospodarstvu. Ministrica se zavzema za načrtovanje dela, ki bi temeljilo na ciljih. Mlade se po njenih besedah mora seznaniti z delom javne uprave že v procesu izobraževanja. Pomemben element v javnem sektorju bo tudi digitalizacija. Digitalizacija, ki bo bolj usmerjena v uporabniško izkušnjo, uporabljivost in ozaveščanje o rešitvah. Želja je, da bo vsak uporabnik lahko spremljal status svoje vloge preko digitalnih naprav.

 

Na panelu o infrastrukturi, prometu in okolju  z naslovom »Kako Slovenijo zgraditi ter zapustiti mladim?« sta nastopila državna sekretarka na ministrstvu za infrastrukturo mag. Alenka Bratušek in strokovnjak za okolje iz ministrstva za okolje in prostor dr. Marko Maver. Sogovornika sta se strinjala, da je velik problem pri sprejemanju okoljskih ciljev prav promet. Investicije v železnice so veliko večje kot v ceste, predvsem zaradi bolj zahtevnih posegov v naravo. Pri vseh investicijah nam mora biti na prvem mestu skrb za okolje. Potrebna je optimizacija potniškega prometa, saj je trenutno 70% transporta po cestah z osebnimi avtomobili. Velik del problema se lahko reši z uskladitvijo voznega reda vlakov in busov, ki bodo morali biti bolj pogosti. Tako Bratušek kot Maver sta poudarila zavzemanje za električna kolesa, skiroje in car sharing. Vse udeležence sta spodbudila k uporabi vlakov in mestnih busov tudi, ko ni teden mobilnosti. Ob koncu sta se dotaknila še tematike odpadkov, ki je v zadnjem času zelo aktualna, predvsem iz vidika morebitne izgradnje sežigalnice.

Pred nami so 3. ali celo 5. energijsko in surovinsko zahtevnih let. Od predsednice Komisije bi pričakoval, da skupaj s Parlamentom in državami članicami, pripravi ali predlaga konkretne ukrepe, kako se bomo soočili z energetsko krizo, visokimi cenami hrane in vse bolj očitno ter tvegano surovinsko odvisnostjo. Samo cenovne kapice in zmanjševanje porabe ob konicah, krepitev likvidnosti energetskim podjetjem ob hkratnem davku na ekstra dobičke energetskih podjetij, žal ne bodo dovolj.

 

Predlogi Komisije so premalo in prepozno glede na dogajanje na energetskem trgu EU. Zakaj težava energetskega trga ni so samo visoke cene, ampak tudi dobave ustreznih količin energije, tako plina, kot tudi elektrike. Predsednica povsem pravilno ugotavlja, da so geopolitični dejavniki in klimatske spremembe prispevali k težavam, a na to ne ponudi resnih odgovor, zakaj podobne razmere se bodo ponovile, saj se soočamo z razkorakom med potrebami in ponudbo različnih energentov. Seveda lahko z varčevanjem zmanjšamo porabo energije, a verjetno se strinjamo, da to varčevanje z ustavljanjem evropske industrije ali delov industrije ni prava pot. To da pomemben del industrije v EU zmanjšuje proizvodnjo ali celo povsem stoji (proizvodnja umetnih gnojil ključnih za kmetijsko proizvodnjo, podobno grozi papirniški in steklarski industriji, pa še komu) i ustrezna rešitve. Seveda je to lahko izhod v sili, ne pa rešitev za naslednjih nekaj let. Zato sem pričakoval od konkretne odgovore, kako bomo pospešili vlaganja in obseg vlaganj v zeleni prehod in nove obnovljive vire, razvoj električnega omrežja na evropski ravni, ravni držav članic in ravni distribucijskega omrežja za potrebe krepitve OVE. Niti z besedo ni omenila lastnih virov zemeljskega plina in vloge jedrske energije, predvsem pri proizvodnji vedno večjih količin vodika. Omenila je sicer banko vodika, niti z besedo pa kako bomo to banko polnili. Besede o diverzifikaciji so izzvenele v prazno, saj vemo, da nadomeščanje ene odvisnosti z drugo ni prava pot naprej. Mislim, da se je Komisija ujela v neke vrste začaran krog, ko v okvir nujno potrebnega zelenega prehoda, nikakor ne zna vključiti interventnih ukrepov, ki bi okrepili energetsko varnost EU in ki vključujejo nekatere t. i. fosilne projekte. Z drugimi besedami, kurjenje dodatnih milijonov ton uvoženega premoga za oskrbo z elektriko ni problem, problem, pa je vlaganje v plinsko omrežje in lastne plinske vire (ne govorimo o frakingu ali t.i. plinu iz skriljevcev, katerega, kot LNG uvažamo iz ZDA in drugih delov sveta) znotraj EU, ki bi prispevali k zmanjšanju uvozne odvisnosti od režimov, kot je Alijev v Azerbajdžanu in tudi emisij, saj bi s tem zmanjšali obseg kurjenja premoga.        

 

V tem okviru tudi nejasnost okoli novim javnofinančnih pravil za rast in stabilnost, nas ne navdaja z pretiranim upanjem. Nadaljevala se bo tudi saga neurejenega vprašanja migracij in azilnega sistema, ki bo ostal tema dnevnopolitičnih debat in manipulacij, predvsem na skrajnem desnem političnem polu, medtem pa bodo za vse nesrečnike skrbeli predvsem požrtvovalni posamezniki in humanitarne organizacije. Razen toge obrambe zunanjih meja po sistemu trdnjava Evropa koraka naprej ne bomo naredili. Da se s tem prepuščamo na milost ali nemilost avtokratom na naših mejah, ni vredno izgubljati besed. O lovu na talente za razvoj našega gospodarstva, kar počno vse velike gospodarske sile, pa kdaj drugič.

 

Predsednica je omenila vprašanje kritičnih surovin, kjer predlaga Critical Raw Material Act, o katerem pa ni povedala veliko podrobnosti. Dostop do surovin bo ključnega pomena za uspeh vseh naših načrtov. Nekaj surovin lahko dobimo z uspešno implementacijo načel krožnega gospodarstva, a nekaj jih bomo morali, predvsem zaradi povečanega obsega potreb zaradi zelenega prehoda tudi uvoziti. Ključnega pomena za nas je da oblikujemo strateška partnerstva, ki nam bodo zagotovile dostop do nujno potrebnih surovin. Zakaj brez teh surovin bo celoten zeleni prehod le mrtva črka na papirju. Seveda pri tem ne bo šlo brez geopolitičnih tveganj, saj pri nekaterih surovinah, Kitajska obvladuje tudi več kot 80% tržni delež.

 

Podpiram prenovo direktive o zakasnelih plačilih, ki je žal edin redkih konkretnih korakov v pravo smer. Glede podpore evropskemu gospodarstvu pri preseganju sedanjih kriznih razmer sem pričakoval bistveno več. Predvsem v smeri ohranjanja delovnih mest z visoko dodano vrednostjo. Samo mehanizem SURE v tem okviru ne bo dovolj. Prav tako menim, da samo Načrt za okrevanje in odpornost ob stanju gospodarstva za vse ambicije ne bo dovolj. Potrebujemo ali več skupnih evropskih projektov, financiranih iz skupnih virov ali pa nove vire, kot je RRF s pogoji, ki bodo državam članicam omogočile, da denar namenijo uresničevanju Zelenega dogovora, povečevanja blaginje in socialne varnosti nas vseh ter ohranjanja konkurenčne in tehnološke agilnosti evropskega gospodarstva in družb

Italija, sicer znana po svoji politični nestabilnosti, ki se odseva v množici kratko delujočih vlad, je 25. septembra pred pomembno volilno odločitvijo, ki bo imela politične in siceršnje posledice, ne le za Italijo, ampak tudi za celotno EU. Zmaga se namreč obeta evroskeptični in t.i. post-fašistični stranki Bratje Italije, ki je neposredna ideološka in tudi politična naslednica italijanskega fašističnega gibanja. Čeprav v predvolilni kampanji voditeljica Giorgia Meloni, lanskoletna gostja tedanjega predsednika vlade Janeza Janše ob robu Blejskega strateškega foruma, danes zelo pragmatično zanika tako fašistično nasledstvo. Dejstvo pa je, da se njena stranka Bratje Italije neposredno naslanja na italijansko politično gibanje, ki je nastalo po drugi svetovni vojni iz Musolinijevih podpornikov, prav tako je od njih prevzela tudi strankin logo. Nacionalistično usmerjena strankina voditeljica je evroskeptična, njene izjave pa nas ne morejo navdajati z optimizmom. Tudi dejstvo, da gre za mamo samohranilko in prvo žensko na čelu Italije, deluje povsem kontradiktorno, saj sicer zagovarja tradicijo in s tem povezane t. i. tradicionalne vrednote. S tem se odpira vprašanje, kaj naj bi politika pomenila za položaj žensk in manjšin v družbi? Tem pogledom so bolj kot besede zanesljivejši pokazatelj glasovanja njene stranke, ki so bila vedno proti varovanju položaja žensk, tako na ravni EU, kot tudi v sami Italiji. Tudi siceršnji odnos stranke do vprašanja položaja žensk in manjšin ne napoveduje bistvenih sprememb za povečevanje njihove enakopravnosti..

Poleg tradicionalnih vrednot, ki so seveda priročno megleno definirane v vseh nastopih skrajno desnih politikov, bo in je pomemben gradnik politike stranke Bratje Italije odnos do migracij. Tu lahko pričakujemo zaostrovanje politike do priseljevanja, ne glede na hitro staranje prebivalstva v Italiji, saj so mnogi vidni politiki stranke zagovorniki teorije zarote o t.i. substituciji evropskega prebivalstva s priseljenci. Pri tem vprašanju bo njen tesen zaveznik Salvini in njegova Liga. Pričakujemo lahko vrnitev kaotične politike zavračanja migracij, ki samega obsega migracij ni zmanjšala ali omejila, je pa onemogočila oblikovanje skupne evropske migracijske in azilne politike. Zaradi česar smo bili priča vsakodnevnemu, za italijansko dnevno politiko priročnemu, a žal pogosto tragičnemu dogajanju v Sredozemlju.

A morda najpomembnejša posledica prevzema oblasti s strani stranke Bratje Italije bo dejstvo, da je ta stranka pomemben gradnik v navezi skrajno desnih populističnih politik v EU. Z Melonijevo, kot predsednico vlade in Salvinijem, kot pomembnim političnim akterjem v njeni vladi, sedaj v evropski politiki dokaj osamljeni Orban, pridobi pomembnega zaveznika. Prav tesno zavezništvo med Orbanom in Salvinijem nakazuje, da bo politika nove vlade evroskeptična in priročno zavita v celofan suvernistične vizije razvoja EU.

Z vzponom post-fašističnih sil v Italiji se bo okrepil tabor politikov, ki zagovarjajo razvoj EU v smeri trgovinskih povezav in nekaterih ožjih političnih interesov, ne pa tudi vrednot in načel, kot so vladavina prava, svoboda medijev, konkurenčni politični prostor itd. Gre torej za ideje, ki so svoja plodna tla našle tudi pri največji opozicijski stranki SDS, ki se je, kot rečeno, že zbliževala tako s Slavinijevo Ligo kot tudi Melonijevimi Brati Italije. Posledica tega zavezništva bodo precejšnje. K njim se bo lahko občasno, ne glede na razlike v pogledu na ukrajinsko vojno, pridružila še Poljska, po volitvah v oktobru pa tega ne moremo izključiti niti za Bolgarijo. Tovrstna skrajno desna zavezništva nujno prinašajo  slabitev vladavine prava tako na ravni EU kot tudi znotraj držav članic ter posledično demokratično nazadovanje v mnogih drugih državah članicah. To pa ne bo slabilo le notranjega delovanja EU ampak tudi njen zunanjepolitični položaj in to v trenutku, ko se soočamo z zgodovinsko gledano največjimi izzivi, ki pri marsikomu odpirajo celo vprašanje o njenem obstoju. Izjave Salvinija o premisleku o režimu sankcij in poteze Orbana ob obnovitvi liste sankcioniranih ruskih oligarhov, že nakazujejo prihodnjo smer razvoja. Ni potrebno posebej izpostavljati, da bodo tako Orban kot Melonijeva in Salvini draginjo ter energetsko krizo spretno politično izrabljali za napade na EU in Bruselj ne glede na dejstvo, da je Italija ena največjih prejemnic sredstev iz Sklada za okrevanje in odpornost. Z gotovostjo lahko rečemo, da s prihodom nove italijanske vlade prihaja za EU dodatna nestabilnost in negotovost.

Seveda pa bo imela nova italijanska vlada tudi vpliv na bilateralne odnose med Slovenijo in Italijo ter  notranjepolitične vplive, ki so posledica povezovanja stranke SDS z Orbanom, Slavinijem in Melonijevo. Lakmusov test bo odnos nove italijanske politike do slovenske manjšine, saj pri zgodovinskem revizionizmu, kateremu bo sledila Melonijeva, ki temelji na  olepševanju fašizma in njegovih dejanj, posebnih razhajanj s slovenskimi zavezniki ni pričakovati. Na odnosu do slovenske manjšine, do katere Melonijeva nikoli ni gojila posebne naklonjenosti, se bo pokazalo, ali so vse politične sile v Sloveniji sposobne enotnega odziva v zaščito pravic slovenske manjšine. Glede na avanture, katerim smo bili v Sloveniji priča v odnosu do Orbana in Madžarske v letih vladavine zadnje Janševe vlade, te enotnosti ni moč pričakovati. Ne glede na povedano pa je pred nami vsemi pomembna in ključna naloga, da ne smemo dovoliti italijanskega revizionizma, saj ta ogroža same temelje slovenske državnosti, ki izvira v vrnitvi Primorske matici in je neposredni rezultat odločnega boja slovenskih partizanov, ki so bili in bodo trn v peti revizionistom, na obeh straneh slovenske zahodne meje.       

Mnogo politikov v EU ponavlja mantro, da so pred nami težke in zahtevne zime, še posebej prihajajoča. Tega se zavedamo vsi, ki se bolj ali manj aktivno ukvarjamo z energetiko. Sam, kot poročevalec Evropskega parlamenta za našo liberalno skupino RENEW EUROPE za uredbo o plinu in vodiku ter uredbo o strateškem skladiščenju plina, vidim energetsko krizo, ki je pred nami predvsem v luči, prepoznega zaznavanja in zapozneli reakciji Evropske komisije (Komisija) na spremembe v geopolitičnem okolju EU. Hkrati pa Komisija ob začetku prepotrebnega Zelenega prehoda ni predvidela vseh njegovih posledic in učinkov na evropski trg energentov. Splet navedenih dejavnikov ob hkratni uvedbi sankcij zoper rusko agresijo, so oblikovali okoliščine, ki so privedle do eksplozije cen energentov in zloma evropskega trga energentov. Tega žal omejitev terminskega trgovanja z elektriko in ostalimi energenti ne bo rešila. Žal je bil odziv tako Komisije kot držav članic le deloma ustrezen, predvsem pa prepozen in premalo odločen oziroma takšen, kot bi krvavitev poskušali zaustaviti z obližem. Oblikovati bi morali nabor ukrepov, tako na evropski kot na ravni držav članic, ki bi celovito in sistemsko naslovil vzroke in posledice energetske krize.

 

Prvi nujni ukrepi zniževanja cen energentov, ki jih lahko in jih že sprejemajo države članice z davčnimi razbremenitvami, zniževanjem prispevkov in taks, subvencijskimi shemami itd. je lahko rečemo za nami. Obstaja še nekaj prostora pri naftnih derivatih. Vsi ti ukrepi zmanjšujejo breme cen energentov za gospodinjstva in tudi industrijo. V tem okviru naj izpostavim pomembnost ukrepov vezanih na zmanjševanje energetske revščine, še posebej tam kjer ni sistemskih rešitev, ki bi naslavljale ta problem. A ne glede na to, moramo na ravni EU sistemsko rešiti problem energetske revščine, kot enega temeljev ne samo socialne pravičnosti, ampak tudi uspeha Zelenega prehoda. Vzporedno s tem bi se morali pripraviti in izvajati ukrepi, ki so enostavni za izvedbo, lahko pa prispevajo k zmanjševanju porabe energije, tako v gospodinjstvih, kot tudi v industriji. Ne gre samo za ukrepe zniževanja temperature ogrevanja, ampak za ukrepe, ki pogosto imajo pomemben učinek, a ne vplivajo na raven ugodja (spodbujanje nakupov energetsko učinkovitejših svetil in gospodinjskih aparatov, ugašanje hišnih aparatov in računalnikov, v industriji energetska optimizacija procesov itd). V okvir hitrih ukrepov sodi tudi povečevanje strateških zalog energentov, od polnjenja podzemnih skladišč plina, skladišč naftnih derivatov, zalog lesa in lesnih goriv (sekanci, peleti,…), polnjenja vodnih akumulacij do zalog premoga. Zakaj premog? Žal to zimo, brez uporabe premoga ne bo šlo, a naj ostane, zaradi svojega izredno negativnega emisijskega vpliva na okolje, res strateški in zadnji vir energije. Med te ukrepe sodi tudi diverzifikacija virov, a tu smo žal ključni trenutek zamudili, saj so igro v celoti prevzeli ponudniki, kar tudi je izvirni vzrok krize.

 

Ob tem mora vzporedno steči celovit pregled ključnih razvojnih projektov in programov v energetiki skozi prizmo vpliva na okolje in hitrosti ter možnosti njihove uresničitve. Pri tem se moramo, predvsem na ravni EU zavedati, da bo to vključevalo tudi, sicer zelo omejen in zakonodajno natančno opredeljen nabor nujno potrebnih t.i. fosilnih projektov. S tem nimam v mislih gradnje elektrarn na premog ali zemeljski plin, ampak projekte, ki bodo omogočili da bodo obstoječe plinske elektrarne opravljale svojo podporno vlogo stabilizacije omrežja ob prehodu na obnovljive vire energije (OVE), pri čemer je njihov datum zaprtja najkasneje 2035 oziroma glede na razvoj Zelenega prehoda tudi prej. Ti projekti bodo morali biti opredeljeni in regulirani s posebno evropsko zakonodajo, ki mora vključevati pogoje njihovega delovanja in razgradnje po koncu delovanja, predvsem pa zagotoviti njihovo začasno naravo. To bomo morali narediti, saj je že sedaj očitno, da ob izpadih ruskih dobav, niti kratkoročno niti srednjeročno vseh potreb po plinu v EU ne moremo nadomestiti z OVE.

 

Temeljni del tega procesa pa bodo seveda strateški energetski projekti in programi zelene transformacije evropske energetike in Zelenega prehoda. Pri tem morajo poleg podnebne nevtralnosti in okoljske sprejemljivosti, biti tudi zanesljiv vir, cenovno dostopne in tržno konkurenčne energije. Na to v razpravah o energetiki prihodnosti preradi pozabljamo. To so projekti, ki vključujejo nove vire energije, tako OVE, kot tudi jedrske vire, tehnologije skladiščenja energije, predvsem elektrike in vodika, sistemi prenosa od virov do uporabnikov. Pomemben del tega bodo zato baterije oziroma shranjevalniki in pametna omrežja tako na sistemski ravni, kot še posebej na ravni distribuciji, kjer bo prepletanje proizvodnje in porabe, zahtevalo obsežna vlaganja v distribucijsko omrežje.

 

A preden bomo lahko občutili vse dobrobiti Zelenega prehoda, moramo skozi tranzicijsko obdobje, v katerem moramo zmanjševati emisije in hkrati zagotavljati tudi kar največjo možno raven energetske samozadostnosti EU. Zato bodo, kot rečeno, nujno potrebna tudi, sicer omejena in ostro regulirana, vlaganja v obstoječe tehnologije in vire energije. To ne pomeni gradnje novih termoelektrarn na premog ali plin, ampak vlaganja v zagotavljanje zadostnih in cenovno konkurenčnih količin plina. Glede plina je EU že pred krizo  in vojno v Ukrajini, več kot 40% plina dobivala iz lastnih oziroma evropskih neruskih virov. To samozadostnost lahko še povečamo z začetkom izkoriščanja evropskih zalog, ki so potrjene in ki jih lahko izkoristimo, pri čemer se zakonsko omeji tako tehnologije (npr. prepoved frackinga ipd. tehnologij), kot čas izkoriščanja teh virov. Sam menim, da je uporaba plina, še vedno boljša možnost, kot pa kratkoročno in srednjeročno povečevanje kurjenja premoga, čemur smo priča sedaj. S tem in pa diverzifikacijo virov, predvsem LNG plina in virov iz širšega Sredozemskega bazena v kombinaciji z dolgoročnimi pogodbami na ravni EU, bi lahko povečali tako zanesljivost oskrbe oziroma energetsko varnost EU, kakor tudi zmanjšali cenovni pritisk, s čimer pa ne bi ogrozili strateškega cilja – emisijske nevtralnosti leta 2050.

 

Pred nami je nedvomno resnično zahtevno obdobje, a z nekaj premišljenimi potezami in odločnimi dejanji ter konkretnim načrtom preseganja aktualnega stanja in s sočasnim planom  dolgoročnega uresničevanja Zelenega prehoda, bomo zmogli.

Evropski poslanec Dr. Klemen Grošelj se je ostro odzval ob novici, ki domala pretresa ves demokratični svet, da srbske oblasti želijo prepovedati EUROPRIDE. Kot pravi dr. Grošelj se mora tamkajšnja elita ter državljani Srbije odločiti ali želijo biti del evropske poti ali na poti avtoritarnosti in vojn. Liberalec v Evropskem parlamentu je že v preteklosti glasno opozarjal na vse odmike srbskih oblasti od temeljnih demokratičnih vrednot. Spomnimo se Grošljevega poziva predstvanikom srbskih oblasti v luči ruske agresije na Ukrajino, ko je s svojimi kolegi iz Evropskega parlamenta pozval predsednico Komisijo Ursulo von der Leyen naj se Srbija jasno opredeli, saj da EU že tako predolgo gleda križem rok njeno sedenje “na dveh stolčkih”. Kasneje se je nanj vlil val kritik, celo s strani samega predsednika Aleksandra Vučića.

 

ODZIV DR. GROŠLJA OD ODPOVEDI EUROPRIDE v SRBJI

 

Odpoved – dejansko prepoved – festivala EUROPRIDE s strani srbskih oblasti je le še en korak nazaj na poti vključevanja Srbije v EU. To je še en žalosten dokaz, da Srbija nazaduje ne le pri evropskih vrednotah, temveč tudi pri osnovnih demokratičnih standardih in načelih. Za državo kandidatko je takšno nazadovanje nesprejemljivo. Srbska politična in intelektualna elita, predvsem pa srbski državljani se morajo odločiti, v kakšni prihodnosti želijo živeti. Bo to prihodnost, v kateri bo uspešna in demokratična Srbija članica družine narodov EU, ali prihodnost, ki vodi v avtoritarnost in vojno.