Mnogo politikov v EU ponavlja mantro, da so pred nami težke in zahtevne zime, še posebej prihajajoča. Tega se zavedamo vsi, ki se bolj ali manj aktivno ukvarjamo z energetiko. Sam, kot poročevalec Evropskega parlamenta za našo liberalno skupino RENEW EUROPE za uredbo o plinu in vodiku ter uredbo o strateškem skladiščenju plina, vidim energetsko krizo, ki je pred nami predvsem v luči, prepoznega zaznavanja in zapozneli reakciji Evropske komisije (Komisija) na spremembe v geopolitičnem okolju EU. Hkrati pa Komisija ob začetku prepotrebnega Zelenega prehoda ni predvidela vseh njegovih posledic in učinkov na evropski trg energentov. Splet navedenih dejavnikov ob hkratni uvedbi sankcij zoper rusko agresijo, so oblikovali okoliščine, ki so privedle do eksplozije cen energentov in zloma evropskega trga energentov. Tega žal omejitev terminskega trgovanja z elektriko in ostalimi energenti ne bo rešila. Žal je bil odziv tako Komisije kot držav članic le deloma ustrezen, predvsem pa prepozen in premalo odločen oziroma takšen, kot bi krvavitev poskušali zaustaviti z obližem. Oblikovati bi morali nabor ukrepov, tako na evropski kot na ravni držav članic, ki bi celovito in sistemsko naslovil vzroke in posledice energetske krize.

 

Prvi nujni ukrepi zniževanja cen energentov, ki jih lahko in jih že sprejemajo države članice z davčnimi razbremenitvami, zniževanjem prispevkov in taks, subvencijskimi shemami itd. je lahko rečemo za nami. Obstaja še nekaj prostora pri naftnih derivatih. Vsi ti ukrepi zmanjšujejo breme cen energentov za gospodinjstva in tudi industrijo. V tem okviru naj izpostavim pomembnost ukrepov vezanih na zmanjševanje energetske revščine, še posebej tam kjer ni sistemskih rešitev, ki bi naslavljale ta problem. A ne glede na to, moramo na ravni EU sistemsko rešiti problem energetske revščine, kot enega temeljev ne samo socialne pravičnosti, ampak tudi uspeha Zelenega prehoda. Vzporedno s tem bi se morali pripraviti in izvajati ukrepi, ki so enostavni za izvedbo, lahko pa prispevajo k zmanjševanju porabe energije, tako v gospodinjstvih, kot tudi v industriji. Ne gre samo za ukrepe zniževanja temperature ogrevanja, ampak za ukrepe, ki pogosto imajo pomemben učinek, a ne vplivajo na raven ugodja (spodbujanje nakupov energetsko učinkovitejših svetil in gospodinjskih aparatov, ugašanje hišnih aparatov in računalnikov, v industriji energetska optimizacija procesov itd). V okvir hitrih ukrepov sodi tudi povečevanje strateških zalog energentov, od polnjenja podzemnih skladišč plina, skladišč naftnih derivatov, zalog lesa in lesnih goriv (sekanci, peleti,…), polnjenja vodnih akumulacij do zalog premoga. Zakaj premog? Žal to zimo, brez uporabe premoga ne bo šlo, a naj ostane, zaradi svojega izredno negativnega emisijskega vpliva na okolje, res strateški in zadnji vir energije. Med te ukrepe sodi tudi diverzifikacija virov, a tu smo žal ključni trenutek zamudili, saj so igro v celoti prevzeli ponudniki, kar tudi je izvirni vzrok krize.

 

Ob tem mora vzporedno steči celovit pregled ključnih razvojnih projektov in programov v energetiki skozi prizmo vpliva na okolje in hitrosti ter možnosti njihove uresničitve. Pri tem se moramo, predvsem na ravni EU zavedati, da bo to vključevalo tudi, sicer zelo omejen in zakonodajno natančno opredeljen nabor nujno potrebnih t.i. fosilnih projektov. S tem nimam v mislih gradnje elektrarn na premog ali zemeljski plin, ampak projekte, ki bodo omogočili da bodo obstoječe plinske elektrarne opravljale svojo podporno vlogo stabilizacije omrežja ob prehodu na obnovljive vire energije (OVE), pri čemer je njihov datum zaprtja najkasneje 2035 oziroma glede na razvoj Zelenega prehoda tudi prej. Ti projekti bodo morali biti opredeljeni in regulirani s posebno evropsko zakonodajo, ki mora vključevati pogoje njihovega delovanja in razgradnje po koncu delovanja, predvsem pa zagotoviti njihovo začasno naravo. To bomo morali narediti, saj je že sedaj očitno, da ob izpadih ruskih dobav, niti kratkoročno niti srednjeročno vseh potreb po plinu v EU ne moremo nadomestiti z OVE.

 

Temeljni del tega procesa pa bodo seveda strateški energetski projekti in programi zelene transformacije evropske energetike in Zelenega prehoda. Pri tem morajo poleg podnebne nevtralnosti in okoljske sprejemljivosti, biti tudi zanesljiv vir, cenovno dostopne in tržno konkurenčne energije. Na to v razpravah o energetiki prihodnosti preradi pozabljamo. To so projekti, ki vključujejo nove vire energije, tako OVE, kot tudi jedrske vire, tehnologije skladiščenja energije, predvsem elektrike in vodika, sistemi prenosa od virov do uporabnikov. Pomemben del tega bodo zato baterije oziroma shranjevalniki in pametna omrežja tako na sistemski ravni, kot še posebej na ravni distribuciji, kjer bo prepletanje proizvodnje in porabe, zahtevalo obsežna vlaganja v distribucijsko omrežje.

 

A preden bomo lahko občutili vse dobrobiti Zelenega prehoda, moramo skozi tranzicijsko obdobje, v katerem moramo zmanjševati emisije in hkrati zagotavljati tudi kar največjo možno raven energetske samozadostnosti EU. Zato bodo, kot rečeno, nujno potrebna tudi, sicer omejena in ostro regulirana, vlaganja v obstoječe tehnologije in vire energije. To ne pomeni gradnje novih termoelektrarn na premog ali plin, ampak vlaganja v zagotavljanje zadostnih in cenovno konkurenčnih količin plina. Glede plina je EU že pred krizo  in vojno v Ukrajini, več kot 40% plina dobivala iz lastnih oziroma evropskih neruskih virov. To samozadostnost lahko še povečamo z začetkom izkoriščanja evropskih zalog, ki so potrjene in ki jih lahko izkoristimo, pri čemer se zakonsko omeji tako tehnologije (npr. prepoved frackinga ipd. tehnologij), kot čas izkoriščanja teh virov. Sam menim, da je uporaba plina, še vedno boljša možnost, kot pa kratkoročno in srednjeročno povečevanje kurjenja premoga, čemur smo priča sedaj. S tem in pa diverzifikacijo virov, predvsem LNG plina in virov iz širšega Sredozemskega bazena v kombinaciji z dolgoročnimi pogodbami na ravni EU, bi lahko povečali tako zanesljivost oskrbe oziroma energetsko varnost EU, kakor tudi zmanjšali cenovni pritisk, s čimer pa ne bi ogrozili strateškega cilja – emisijske nevtralnosti leta 2050.

 

Pred nami je nedvomno resnično zahtevno obdobje, a z nekaj premišljenimi potezami in odločnimi dejanji ter konkretnim načrtom preseganja aktualnega stanja in s sočasnim planom  dolgoročnega uresničevanja Zelenega prehoda, bomo zmogli.