Italija, sicer znana po svoji politični nestabilnosti, ki se odseva v množici kratko delujočih vlad, je 25. septembra pred pomembno volilno odločitvijo, ki bo imela politične in siceršnje posledice, ne le za Italijo, ampak tudi za celotno EU. Zmaga se namreč obeta evroskeptični in t.i. post-fašistični stranki Bratje Italije, ki je neposredna ideološka in tudi politična naslednica italijanskega fašističnega gibanja. Čeprav v predvolilni kampanji voditeljica Giorgia Meloni, lanskoletna gostja tedanjega predsednika vlade Janeza Janše ob robu Blejskega strateškega foruma, danes zelo pragmatično zanika tako fašistično nasledstvo. Dejstvo pa je, da se njena stranka Bratje Italije neposredno naslanja na italijansko politično gibanje, ki je nastalo po drugi svetovni vojni iz Musolinijevih podpornikov, prav tako je od njih prevzela tudi strankin logo. Nacionalistično usmerjena strankina voditeljica je evroskeptična, njene izjave pa nas ne morejo navdajati z optimizmom. Tudi dejstvo, da gre za mamo samohranilko in prvo žensko na čelu Italije, deluje povsem kontradiktorno, saj sicer zagovarja tradicijo in s tem povezane t. i. tradicionalne vrednote. S tem se odpira vprašanje, kaj naj bi politika pomenila za položaj žensk in manjšin v družbi? Tem pogledom so bolj kot besede zanesljivejši pokazatelj glasovanja njene stranke, ki so bila vedno proti varovanju položaja žensk, tako na ravni EU, kot tudi v sami Italiji. Tudi siceršnji odnos stranke do vprašanja položaja žensk in manjšin ne napoveduje bistvenih sprememb za povečevanje njihove enakopravnosti..

Poleg tradicionalnih vrednot, ki so seveda priročno megleno definirane v vseh nastopih skrajno desnih politikov, bo in je pomemben gradnik politike stranke Bratje Italije odnos do migracij. Tu lahko pričakujemo zaostrovanje politike do priseljevanja, ne glede na hitro staranje prebivalstva v Italiji, saj so mnogi vidni politiki stranke zagovorniki teorije zarote o t.i. substituciji evropskega prebivalstva s priseljenci. Pri tem vprašanju bo njen tesen zaveznik Salvini in njegova Liga. Pričakujemo lahko vrnitev kaotične politike zavračanja migracij, ki samega obsega migracij ni zmanjšala ali omejila, je pa onemogočila oblikovanje skupne evropske migracijske in azilne politike. Zaradi česar smo bili priča vsakodnevnemu, za italijansko dnevno politiko priročnemu, a žal pogosto tragičnemu dogajanju v Sredozemlju.

A morda najpomembnejša posledica prevzema oblasti s strani stranke Bratje Italije bo dejstvo, da je ta stranka pomemben gradnik v navezi skrajno desnih populističnih politik v EU. Z Melonijevo, kot predsednico vlade in Salvinijem, kot pomembnim političnim akterjem v njeni vladi, sedaj v evropski politiki dokaj osamljeni Orban, pridobi pomembnega zaveznika. Prav tesno zavezništvo med Orbanom in Salvinijem nakazuje, da bo politika nove vlade evroskeptična in priročno zavita v celofan suvernistične vizije razvoja EU.

Z vzponom post-fašističnih sil v Italiji se bo okrepil tabor politikov, ki zagovarjajo razvoj EU v smeri trgovinskih povezav in nekaterih ožjih političnih interesov, ne pa tudi vrednot in načel, kot so vladavina prava, svoboda medijev, konkurenčni politični prostor itd. Gre torej za ideje, ki so svoja plodna tla našle tudi pri največji opozicijski stranki SDS, ki se je, kot rečeno, že zbliževala tako s Slavinijevo Ligo kot tudi Melonijevimi Brati Italije. Posledica tega zavezništva bodo precejšnje. K njim se bo lahko občasno, ne glede na razlike v pogledu na ukrajinsko vojno, pridružila še Poljska, po volitvah v oktobru pa tega ne moremo izključiti niti za Bolgarijo. Tovrstna skrajno desna zavezništva nujno prinašajo  slabitev vladavine prava tako na ravni EU kot tudi znotraj držav članic ter posledično demokratično nazadovanje v mnogih drugih državah članicah. To pa ne bo slabilo le notranjega delovanja EU ampak tudi njen zunanjepolitični položaj in to v trenutku, ko se soočamo z zgodovinsko gledano največjimi izzivi, ki pri marsikomu odpirajo celo vprašanje o njenem obstoju. Izjave Salvinija o premisleku o režimu sankcij in poteze Orbana ob obnovitvi liste sankcioniranih ruskih oligarhov, že nakazujejo prihodnjo smer razvoja. Ni potrebno posebej izpostavljati, da bodo tako Orban kot Melonijeva in Salvini draginjo ter energetsko krizo spretno politično izrabljali za napade na EU in Bruselj ne glede na dejstvo, da je Italija ena največjih prejemnic sredstev iz Sklada za okrevanje in odpornost. Z gotovostjo lahko rečemo, da s prihodom nove italijanske vlade prihaja za EU dodatna nestabilnost in negotovost.

Seveda pa bo imela nova italijanska vlada tudi vpliv na bilateralne odnose med Slovenijo in Italijo ter  notranjepolitične vplive, ki so posledica povezovanja stranke SDS z Orbanom, Slavinijem in Melonijevo. Lakmusov test bo odnos nove italijanske politike do slovenske manjšine, saj pri zgodovinskem revizionizmu, kateremu bo sledila Melonijeva, ki temelji na  olepševanju fašizma in njegovih dejanj, posebnih razhajanj s slovenskimi zavezniki ni pričakovati. Na odnosu do slovenske manjšine, do katere Melonijeva nikoli ni gojila posebne naklonjenosti, se bo pokazalo, ali so vse politične sile v Sloveniji sposobne enotnega odziva v zaščito pravic slovenske manjšine. Glede na avanture, katerim smo bili v Sloveniji priča v odnosu do Orbana in Madžarske v letih vladavine zadnje Janševe vlade, te enotnosti ni moč pričakovati. Ne glede na povedano pa je pred nami vsemi pomembna in ključna naloga, da ne smemo dovoliti italijanskega revizionizma, saj ta ogroža same temelje slovenske državnosti, ki izvira v vrnitvi Primorske matici in je neposredni rezultat odločnega boja slovenskih partizanov, ki so bili in bodo trn v peti revizionistom, na obeh straneh slovenske zahodne meje.