Izvršni podpredsednici Evropske komisije Margrethe Vestager, sem ob izmenjavi mnenj, ki je potekala na odboru za industrijo, tehnologijo in energetiko (ITRE), postavil vprašanji vezani na državne pomoči in kibernetsko varnost.

V okviru državnih pomoči se v gospodarstvo, tudi energetska podjetja, stekajo obsežna sredstva. To so lahko garancije za krepitev likvidnosti energetskih podjetji, pri nabavah energentov, bodisi finančne pomoči podjetjem, pri plačevanju visokih računov za energijo. To je v danih okoliščinah povsem pravilen in ustrezen ukrep.  A povsem upravičeno se postavljajo vprašanja, kakšen vpliv bodo imele te pomoči na razvoj energetike in ravnanje podjetij glede uporabe energije po koncu krize. Kot poročevalec politične skupine Renew, zaznavam v okviru pogajanj o novem plinsko-vodikovem paketu, pritiske k favoriziranju plina na račun vodika in zamiku prehoda industrije s fosilnih goriv, predvsem plina, na druge okoljsko sprejemljivejše vire energije. Sam po pogovorih z različnimi deležniki, menim, da mora biti eden od ciljev prihajajočega zakonodajnega paketa, oblikovanje pravnega okvira, ki bo omogočil prehod evropskega gospodarstva in družb s plina in drugih fosilnih goriv na obnovljive vire, tudi jedrske, pri čemer bo vloga vodika, kot nosilca energije ključnega pomena. Skrb, ki jo delimo mnogi, je, da bi lahko nekatera podjetja državne pomoči uporabila, da ne rečem zlorabila, tudi zato, da se izognejo ali vsaj odložijo energetsko preobrazbo in posledično ostanejo pri uporabi fosilnih goriv, predvsem plina. Zato od Komisije in držav članic pričakujem, da bodo seveda pomagala z državnimi pomočmi, podjetjem in gospodinjstvom preseči aktualne visoke cene energije, a da bodo hkrati zagotovile, da bo prehod na obnovljive vire potekal nemoteno. Zakaj ravno obnovljivi viri ob premišljeni uporabi vodika, zagotavljajo dolgoročno energetsko avtonomijo EU, nižje cene energije za naša gospodinjstva in gospodarstvo.

Vprašanje o kibernetski varnosti, pa je bilo vezano na strateško avtonomijo EU na tem področju, predvsem glede varovanja kritične infrastrukture. Tu sem želel predvsem izpostaviti, da potrebujemo lastno, evropsko programsko opremo, ki ne bo, kot je rad dejal cenjeni profesor in kolega dr. Anton Žabakar, t. i. black box, kupljen na trgu. Gre za to, da pri kupljeni tovrstni programski opremi, dobimo zaščito, pri čemer pa sami ne vemo, kaj se dogaja in kdo vse ima vpogled v ta programski black box. Zato je ključnega pomena, da si EU zaščiti lastne proizvajalce tovrstne opreme, ki so danes prevzemne tarče multinacionalk. Strateška avtonomija na področju kibernetske varnosti bo poleg energetike ključnega pomena za razvoj evropskega gospodarstva in blagostanja, zato menim, da je nujno, da EU in še posebej Komisija, ustrezno reagirata že danes. Zakaj jutri utegne biti prepozno in kaj lahko se nam ponovi zgodba z plinsko odvisnostjo, ki slabi konkurenčnost evropskega gospodarstva in mednarodni položaj EU in držav članic.