Srbija – evropska prihodnost ali vrnitev v preteklost

Incident na novinarski konferenci, kjer je predsednik Vučić obračunal s slovenskim novinarjem, ob nedavnem obisku predsednice republike Nataše Pirc Musar v Srbiji, je razkril stanje duha v vladajoči srbski politiki. Pri tem ni nepomembno, da govorimo o državi, ki je kandidatka za članstvo v EU.

Srbija danes je država, ki je le bleda senca Srbije iz časov Đinđića, ko je bila integracija v EU eden ključnih zunanjepolitičnih ciljev in tudi gibalo nujnih reformnih procesov v post-miloševičevskem obdobju. Atentat na Đinđić je bil žal tudi atentat na sodobno, proevropsko Srbijo. Srbija je krenila na pot prepletanja dveh procesov, ki sta zaznamovala politično realnost v državi – procesa tehničnega približevanje EU, ki je bilo pogojeno in prepleteno z željo mnogih zahodnih politikov po rešitvi srbsko-kosovskega vprašanja, in procesa vrnitve k nacionalizmu, kot gonilni politični ideologiji sodobne Srbije. Gre za paradoksalno stanje, saj se procesa vzajemno in popolnoma izključujeta.

V odboju vladavine Srbske napredne stranke in predsednika Vučića je postalo vprašanje demokracije in reform povezanih s pogajanji za članstvo v EU manj pomembno oziroma orodje notranjepolitičnih manipulacij, medtem ko je vse pomembnejšo vlogo pri utrjevanju Vučićeve oblasti pridobival nacionalizem, v katerem je pomembno vlogo igralo prav nerešeno vprašanje odnosov s Kosovom in krepitev iliberalnih političnih načel popolnega obvladovanja družbe. Pri tem ne moremo mimo dejstva, da je za stanje v današnji Srbiji v veliki meri kriva tudi evropska in ameriška politika pomiritve z Vučićem, kjer so zunanji akterji v zameno za rešitev vprašanja odnosov s Kosovom popuščali Vučićevim notranjepolitičnim nedemokratičnim potezam. Prav evropska politika popuščanja in sprejemanja Vučićeve politike je tista, ki je omogočila, da se je Srbija danes znašla tam, kjer je. Država, kjer temeljna načela demokracije ne delujejo, država, ki je v celoti ugrabljena s strani vladajočega režima in v kateri ni niti najmanjših pogojev za delovanje kakršnekoli kritike oblasti bodisi iz opozicije bodisi iz medijev.

Srbija je država, ki se v odločilnih trenutkih ni sposobna pridružiti EU, katere članica bi bila, pri ključnih zunanjepolitičnih vprašanjih in je država, v kateri so državljani, ki mirno protestirajo proti stanju v družbi, katerega je razkrila nedavna tragedija, tarče napadov predsednika Vučića in njegovih oprod.

Srbija je danes država, v kateri vladajoča stranka v celoti in popolnoma obvladuje ne samo politični prostor, ampak tudi družbeni prostor. Kdor spremlja dogajanje, lahko že iz poročil opazovalcev volitev Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi (OVSE) razbere, kako omejena in pogosto kršena je pravica volivcev, da volijo svobodno. Glede na vse pravne in druge manipulacije ne moremo govoriti, da je volilni proces v Srbiji pošten in svoboden – ker to enostavno ni. Nenazadnje pa je mnogo, predvsem mladih volilo tako, da so se iz države odselili, zaradi česar se Srbija umešča med države z največjim demografskim deficitom na Zahodnem Balkanu, tudi glede na lastne uradne statistike.

Medijski prostor v Srbiji onemogoča kakršnokoli kritiko oblasti oziroma je delovanje opozicijskih političnih sil popolnoma onemogočeno ali pa utopljeno v poplavi in popolni prevladi oblasti naklonjenega poročanja in tudi pogosto dezinformiranja, saj je ta medijski prostor zaznamovan s popolnim obvladovanjem medijev s strani vladajoče stranke, ki pri tem zlorablja prav vse mehanizme od obvladovanja državnega telekoma, ki z aktivnostmi, ki nimajo nikakršne poslovne logike, omejuje dostop do oblasti kritičnih medijev, do popolnega obvladovanja srbskega AKOSA (Agencije za komunikacijska omrežja in storitve) ter drugih regulatornih institucij, četudi naj bi Srbija popolnoma prenesla evropsko zakonodajo. In to je še ena težava današnje Srbije, ki sprejema zakone, ki so del evropskega prava, vendar teh zakonov potem ne uresničuje in izvaja.

Nazoren primer so spremembe ustave in zakonodaje, ki naj bi povečala neodvisnost pravosodja. To je bilo z veliko pompa tudi sprejeto, predvsem v desni evropski politiki, kot dokaz srbskega napredka v procesu približevanja EU. Čeprav je na papirju vse zgledalo lepo, je izbruh korupcijske afere Elektroprivreda Srbije razkril, kako je pravosodje še vedno v krempljih politike. Namreč tožilki, ki sta preiskovali ta primer, sta bili povsem arbitrarno in politično odstranjeni in zamenjani – resnici na ljubo zelo nespretno. A bistvo ostaja, da Srbija ni sposobna narediti ključnih sprememb, ki bi državi omogočili članstvo v EU.

Vse to ugotavljamo tudi v letnih poročilih o napredku ali ne napredku držav kandidatk v EU. A tistega česar v teh poročilih nikoli ni bilo in tudi ne bo, je opredelitev razlogov, zakaj v Srbiji ni napredka. Kolikor je zadeva preprosta, je hkrati tudi kompleksna. V Bruslju se pogosto čudijo, zakaj javna podpora članstvu v EU pada, a pri tem nikakor ne morejo sprejeti, da ti isti mediji, ki so naklonjeni oblasti, zelo negativno pišejo o EU, pri čemer uporabljajo lažne novice in zavajanja. A to je le simptom bolezni, ne pa vzrok stanja. Vzrok leži v dejstvu, da članstvo v EU in s tem povezani reformni procesi niso v interesu aktualnih srbskih oblasti, saj se te zavedajo, da v trenutku, ko bi se potrebne spremembe izvedle, bi to privedlo, če ne do izgube oblasti, pa vsaj do slabitve njihove moči in ravni obvladovanja srbske družbe. In to je vsa skrivnost izzivov, pred katerimi je današnja Srbija. Hkrati je pa to tudi izziv za EU in Zahod na sploh, ki mora spremeniti svojo politiko do Vučiča in Srbije ter sprejeti dejstva takšna, kakršna so, pa naj si bodo še tako neugodna, in temu primerno prilagoditi svojo politiko do Srbije kot tudi do Zahodnega Balkana.

Časi, tako v EU kot tudi v Sloveniji, ko je  zadoščala floskula podpiramo širitev so mimo. Potrebno je, tudi na dogajanje vezano na slovenski Urad za preprečevanje pranja denarja v času prešnje vlade, dosledno vztrajati na vladavini prava, svobodi medijev in poštenih volitvah, ki niso samo potrjevanje oblasti.

Dr. Klemen Grošelj (objavljeno v 21.06. v Večeru)