Zaradi opravilne nesposobnosti vladajoče hibridno-priključne koalicije, bomo šli na referendum o novem zakonu o vodah sredi, upajmo vročega, a ne preveč sušnega poletja. Odločitev hibridne večine je potrdila njihov strah pred neposrednim odločanjem ljudi oziroma pred neposredno demokracijo, a hkrati tudi potrjuje, da se taista hibridna koalicija, še kako dobro zaveda, da njeno početje ni v skladu s pričakovanji volivk in volivcev, zaradi česar je strah pred referendumom še večji.

 

A pustimo politični pragmatizem in se vprašajmo zakaj je ta referendum pomemben in zakaj se ga moramo udeležiti ter na njem zavrniti predlagano zakonsko rešitev. Voda je, kot so nas učili že v osnovni šoli vir in pogoj življenja. A človek za preživetje in bivanje potrebuje več, kot le vodo, potrebuje čisto pitno vodo, ki pa je mogoča samo, če je celotni naravni vodni krog čist in neonesnažen. Slovenija in mi vsi smo naredili v zadnjih desetletjih velik korak naprej pri varovanju vodnih virov, a predlagani zakon nas vrača v preteklost. V čase, ko so svetli cilji industrializacije za vsako ceno, privedli do strahotnega onesnaženja voda, kot je bil primer onesnaženja reke Krupe. V čase, ko je bilo betoniranje obal in priobalnih območij simbol napredka in razvoja.

 

Na srečo so ti časi minili in referendum, ki je pred nami je odločanje ali bomo dovolili, da se ti časi ponovno vrnejo. Njihove vrnitve ne samo ne smemo dovoliti, ampak si tega zaradi okoljskih in podnebnih sprememb, katerim smo sedaj že vsakodnevno priča, zaradi nas in prihodnjih rodov, ne moremo več privoščiti.

 

Slovenija velja za z vodnimi viri bogato deželo. In to gotovo drži, čeprav nas pogoste suše, ki so posledica podnebnih sprememb, opozarjajo, da so ti viri tudi zelo ranljivi. Da imamo tudi kakovostno vodo, pa tega ne moremo nujno trditi. Na to je opozorila nedavna razprava, katere gostitelj sem bil. (OKROGLA MIZA – “VODA JE NACIONALNO BOGASTVO. KAKO GA UPRAVLJAMO?”) Namreč, danes v Sloveniji bolj, kot lažji dostop investitorjev do gradbenih dovoljenje na priobalnem pasu in porečjih, potrebujemo sodoben in napreden monitoring kakovosti voda. Zakaj poleg vrste poznanih snovi, ki onesnažujejo vode, se pojavljajo novi, kateri pa niso vključeni v obstoječi monitoring. Zato je sodoben monitoring nujen predpogoj oblikovanja nacionalnega sistema upravljanja voda, predvsem pa skrbi za kakovost vode.

 

Vem, da aktualna hibridno-priključna koalicija, poudarja, da potrebujemo spremembe, da se pospeši razvoj. Deloma se s tem lahko strinjam, a Slovenija potrebuje celovit in trajnostni koncept razvoja, ki bo skladen z evropskim Zelenim prehodom in potrebami državljank in državljanov Slovenije. Torej koncept razvoja, ki bo hkrati omogočal ohranjanje narave in kakovostno življenje nas vseh. Da je to možno in mogoče, kažejo razvojni trendi v delu sveta, ki se tega že zaveda.

 

Zato se bomo 11. julija odločali, ne samo o naših vodah, ampak tudi o tem v kakšnem okolju in državi bomo živeli. Ali bo to država, v kateri bomo pili vodo, ki bo brez barve, vonja in okusa ali pa bomo živeli v državi, v kateri kakovost vode ni pomembna in je pomembneje, da se lažje gradi v priobalnem pasu oziroma drugih občutljivih vodnih ekosistemih. To pa bo nenazadnje tudi odločalo o tem kakšna bo prihodnost nas, naših otrok in nenazadnje tudi naše demokracije.