Morda se bere iztrošeno, vendar ne glede na to, lahko s polno odgovornostjo rečem, Evropa in z njo Slovenija sta na pomembnem razpotju. Še posebej EU se sooča z največjim, morda celo eksistencialnim, izzivom. Pred nami je izziv dvojne preobrazbe EU. Prva je zunanjepolitična in druga notranje-institucionalna. Zunanjepolitična zahteva prilagoditev novi mednarodni realnosti, ki jo pooseblja vojna v Ukrajini, ki je prva vojna deglobalizacije in prva vojna, v kateri smo na Zahodu spoznali, da ne obstaja ena, ampak, več mednarodnih skupnosti. Po finančni krizi in pandemiji COVID-19 ter v senci vojne v Ukrajini pospešeno nastaja svet imperijev, svet velikih globalnih sil. EU si mora v tem porajajočem se svetu lastno mesto šele izboriti. A svet, ki nastaja, ni svet idealov in vrednot, na katerih temelji EU. Niti ni to svet načel zapisanih v Ustanovni listini OZN, niti svet svobodne trgovine in liberalne ureditve mednarodnih odnosov, h kateri smo Evropejci strmeli in upali ob koncu hladne vojne. To ni svet Fukujamovega Konca zgodovine, ampak paradoksalno svet, v katerem nastaja na trenutke celo preveč zgodovine istočasno. Nastaja svet surovega in brezobzirnega tekmovanja moči, z le malo pravili, kjer medsebojni odnosi niso plod pravil in dogovorov, ampak odraz brezobzirne vezane trgovine moči, interesov in ambicij. Gre za svet, v katerem ideja univerzalnih človekovih pravic, če je kdaj to sploh bila, ni več univerzalna. A ta svet ni samo okoli nas; aktivno preko erozije človekovih pravic in državljanskih svoboščin vstopa v samo EU. Celo digitalni svet, veliko demokratično upanje devetdesetih, ni postal prostor globalne svobode, ampak je vedno bolj avtoritarno zamejen s požarnimi zidovi diktatur in prostor širjenja populističnih, lažnih novic in izražanja najnižjih človeških čustev in hotenj. Gre za svet, ki je vse manj iskreno demokratičen in vse bolj avtoritaren.

A v prilagajanju tej realnosti EU ne sme stopiti v past preoblikovanja v še enega izmed imperialnih centrov moči, temveč mora postati center moči, ki temelji na uresničevanju in varovanju vrednot in načel, ki so v temeljih ideje združene Evrope. Zato ni ključno vprašanje prihodnosti ali Združene države Evrope ali bolj ali manj ohlapna konfederacija. V temelju gre za vprašanje, ali bo EU sebe preoblikovala na način, da bodo vse manifestacije njenega zunanjepolitičnega pložaja, vključno z varnostno-obrambno komponento, odsevale zavezanost demokraciji in liberalni demokratični družbeni ureditvi, multilateralizmu, odprtosti, ideji univerzalnih človekovih pravic in splošni pogodbeni ter pravni ureditvi mednarodnih odnosov. Zato vprašanje mednarodnega položaja EU ni tehnično vprašanje, koliko tankov in vojakov bo v skupni evropski obrambi, ampak predvsem vprašanje ravni demokratičnosti EU. Konkretneje, ali bomo dejansko živeli vrednote in načela, na katerih bomo gradili skupni evropski prostor in posledično na tem gradili in utrjevali svoj mednarodni politični položaj.

To pa nas pripelje do druge, notranje, demokratične revitalizacije EU. EU se nedvoumno sooča z vzponom skrajno desnih, populističnih in avtoritarnih idej zakrinkanih pod masko iliberalizma, ki pa so vse v osnovi perverzna reciklaža avtoritarnih političnih idej, ki so v svojih ideoloških temeljih nepomirljiv sovražnik ideji EU, kaj šele njenim vrednotam in načelom. Ker je EU oblikovana na ideji popolnega zavračanja avtoritarnih in nedemokratičnih političnih idej, ki so pahnile Evropo in svet v drugo svetovno vojno z vsemi njenimi strahovitimi posledicami, je sožitje s temi idejami, kateremu smo danes priča, popolnoma nesprejemljivo. A to je posledica politike pomiritve, ki jo je poosebljala kanclerka Merkel, ki je za ceno navidezne enotnosti in ohranjanja status quo omogočala razraščanje in krepitev avtoritarizma znotraj EU. Ta pomiritvena politika je evropske varuhe pogodbenih vrednot in načel onemogočila, da bi se odzvali na avtoritarne politike Orbana, Kacyznskega, Janše in drugih. Pa čeprav so ti s svojimi politikami rušili same temelje EU. Rušili so temeljna načela vladavine prava, zatirali novinarsko svobodo in uničevali neodvisnost medijev, sodstva in pravosodja nasploh ter brezsramno zlorabljali institucij države. In te politike, skozi blokade in zlorabe pogodbenih mehanizmov ter izigravanje odločitev evropskih institucij, vključno z ignoriranje odločitev sodišč, prenašajo tudi na raven EU.

Da EU ne more več tako naprej, je jasno veliki večini Evropejk in Evropejcev, kar opozarjajo sklepi Konference o prihodnosti Evrope. Zato potrebujemo EU, ki bo svojo moč črpala iz dejanskega spoštovanja in uresničevanja najvišjih demokratičnih standardov in načel. To bo moč, ki bo delovala notranje povezovalno in dajala EU potrebno moč, za delovanje v sodobnem mednarodnem okolju. Rabimo torej EU, ki bo odraz potreb in pričakovanj Evropejk in Evropejcev, ki želijo, da je to skupnost, v kateri bo zagotovljena najvišja raven varstva človekovih in državljanskih pravic, socialnega varstva in zdravstvene oskrbe, pogojev dela in blagostanja za vse. Prostor, kjer vsak posameznik in skupnost ohranjata in razvijata lastne identitete, ambicije in želje. In samo takšna EU bo lahko globalni igralec brez konkurence. Zato je v trenutku, ko se krepi politična volja za spremembe na evropski ravni, pomembneje od vprašanje nadnacionalnih list in glasovanja v Svetu EU, vprašanje, kakšno EU želimo. Zakaj odgovor na to, nam bo podal tudi odgovor na to, kakšne pogodbene in institucionalne spremembe potrebujemo.

Za Slovenijo so prihajajoče spremembe čas priložnosti. Priložnosti, da se Slovenija po obdobju demokratičnega nazadovanja, deficita in drsenja v avtoritarnost ponovno utrdi kot demokratična država članica, ki želi biti aktivna sooblikovalka prihodnosti EU. Slovenija ima priložnost, da poda lastno vizijo evropske prihodnosti; seveda na način, da to, kar bo zagovarjala, tudi dejansko živi. Prvi korak pa je gotovo zavedanje, da je edina prihodnost Slovenije v izgradnji sodobne demokratične, socialne in odprte družbe.