Srednja Azija priložnost za Slovenijo – Biti majhen v danih okoliščinah nikakor ni slabost, ampak velika prednost.

Nedavni obisk delegacije Evropskega parlamenta v Kazahstanu in Kirgiziji, katere član sem bil, me je pripeljal do morda malce širšega razmisleka o sami regiji – Srednji Aziji. Čeprav je danes, v luči ruske agresije na Ukrajino, v ospredju predvsem vloga Srednje Azije kot komunikacijskega mostu med Evropo in Azijo (preko t.i. Srednjega koridorja ali nekoč poznanega Transkaspijskega koridorja)  pa je sama Srednja Azija bistveno več kot to. Ko sem opazoval življenje na ulicah Astane, Alamtija in Biškeka ter izmenjal s svojo polomljeno in hudo zarjavelo ruščino nekaj besed z ljudmi na ulici in letališčih, sem se nehote spomnil na dve besedni zvezi iz mojega predpolitičnega življenja, če smem temu tako reči. Ti dve besedi sta Spopad civilizacij in Velika igra. Prva je vezana na pogosto ostro kritizirano teorijo S. Huntigtona o civilizacijah kot temelju konfliktov, pri čemer je kot eno izmed regij poleg Balkana in Južnega Kavkaza omenil tudi Ukrajino in Srednjo Azijo. Druga pa je sinonim za merjenje moči med Britanskih imperijem in Ruskim Carstvom v tej regiji, ki se je končalo z britanskim fiaskom v Afganistanu.

Srednja Azija je regija, ki je v primežu zelo različnih in hudo nasprotujočih si notranjih in zunanjih sil. Med notranjimi gotovo izstopa dejstvo, da arhaičen avtoritarni postsovjetski model vladanja, ki ga lahko v ekstremni obliki vidimo v Turkmenistanu, ne izpolnjuje pričakovanj prebivalstva. Še posebej mladih in urbanega prebivalstva. Druga značilnost je mladost populacije; starostna mediana v Kazahstanu je 31 let, v nekaterih drugih državah regije celo nižja, in pa naraščajoča urbanizacija oziroma selitev predvsem mladih s podeželja v mesta. Tako je delež urbaniziranega prebivalstva v Kazahstanu preko 65%. Vse to lahko opazovalec brez težav vidi na ulicah srednjeazijskih mest. In to prebivalstvo je že večkrat jasno sporočilo, da želi socialne, gospodarske in politične spremembe. Vladajoče elite se na to različno odzivajo in v regiji, če izvzamemo Turkmenistan, ki je zaprta država, a se tudi ta poskuša odpreti svetu, sta se oblikovala dva modela odziva. Skupno obema je dvig blagostanja prebivalstva, predvsem mladih, saj se vsi zavedajo eksplozivne mešanice mladega prebivalstva in socialne izključenosti. A pot do tam je različna. Prvi model je postopen prehod k demokraciji, katerega poskuša slediti npr. Kazahstan. Seveda je država še daleč od prave demokracije, a nekatere reforme kažejo na to, da bi morda lahko postopoma ta država šla na pot demokratizacije. Drug, morda prevladujoč model, pa je model iliberalne demokracije, orbanovskega tipa, kjer se za fasado demokracije skriva trd populistični avtokratski model vladanja s strogo nadzorovanim civilnim in nevladnim sektorjem, pravosodjem in mediji ter paradržavno represijo. Ali bo tak model v tej demografsko aktivni regiji uspel, bo pokazal čas, čeprav izkušnja podobnega modela v sedemdesetih letih v nekdanji Perziji opozarja na posledice neuspeha.

Seveda pa ti procesi potekajo v zelo zaostrenem geopolitičnem okolju, ki lahko v vsakem trenutku postane brutalno in zelo surovo. S tem ima regija na žalost zelo bogate tako zgodovinske kot tudi nedavne izkušnje. Regija je geografsko celinska, brez dostopa do odprtega moraj in geopolitično vpeta neposredno med dve velesili Rusijo in Kitajsko. Malce bolj oddaljena je Indija, ki ima v regiji vključno z južnim Kavkazom očitne interese. Da je zadeva še bolj zapletena, sta tu še Afganistan in Iran, ki ima več kot očitne regionalne ambicije. Nikakor pa ne smemo pozabiti na Turčijo, ki pogumno vstopa v t.i. turško govoreči postsovjetski prostor. Gotovo pa je najpomembnejši igralec Rusija, ki svoj vpliv širi preko medijske mreže in izkorišča ruski jezik, ki je v regiji uradni jezik, v katerem komunicira velika večina prebivalstva, ki z uporabo ruščine, kot mi je pojasnil sogovornik na letališču v Amlatiju, presegajo medsebojne jezikovne razlike znotraj držav regije, kot v samih posameznih državah regije. Nekaj podobnega lahko opazimo tudi na obeh Kavkazih, južnem in severnem. Ruski interesi v regiji so preplet varnostnih in gospodarskih interesov, predvsem vezanih na surovine in energetiko. Pri tem ne puščajo veliko dvomov o tem, da so za zaščito lastnih interesov pripravljeni na marsikaj. Kitajska vstopa v regiji predvsem skozi infrastrukturne projekte in tako zasleduje lastne interese, pri čemer pa vse pogumneje novači tudi lokalne politične elite, za katere je značilno, da se vse bolj delijo na rusofilne in sinofilne, kar je moč zaznati celo na ravni posameznih ministrov in uradnikov. Zato je, poleg želje po dvigu blagostanja prebivalstva, druga značilnost politike v regiji iskanje ravnovesja med ruskim in kitajskim vplivom ter iskanje partnerjev, ki bi lahko regiji pomagali, da napreduje in se otrese ali vsaj omili pritisk obeh velikih sosed.

In to je priložnost za EU, da s svojim mehkim pristopom vstopi v regijo, skozi podporo demokratičnim procesom, ob zavedanju vseh omejitev in tveganj ter investicijami v infrastrukturo in gospodarska partnerstva z državami regije, predvsem pri kritičnih surovinah. Priložnosti so velike, kakor so tudi tveganja. EU mora slediti modelu partnerstva z državami Srednje Azije in pri tem vztrajati pri svojih zunanjepolitičnih načelih, vezanih na temeljne vrednote in načela EU, a hkrati upoštevati geopolitično realnost regije in omogočiti regiji, da se znebi geografske in geopolitične ukleščenosti, v kateri se nahaja. Gre za gigantsko in zahtevno nalogo, kateri pa EU enostavno, v luči napetosti z Rusijo, mora biti kos, saj bi bile posledice popolnega zaprtja komunikacijskega koridorja skozi Srednjo Azijo za EU zelo velike. Je pa to priložnost tudi za Slovenijo, še posebej v luči odprtja kazahstanskega veleposlaništva v Ljubljani. Zakaj biti majhen v danih okoliščinah nikakor ni slabost, ampak velika prednost. In na nas je ali bomo znali to ustrezno izkoristiti v dobrobit tako naše države, kot tudi Srednje Azije.