Nedavni obisk delegacije Evropskega parlamenta v Kazahstanu in Kirgiziji, katere član sem bil, me je pripeljal do morda malce širšega razmisleka o sami regiji – Srednji Aziji. Čeprav je danes, v luči ruske agresije na Ukrajino, v ospredju predvsem vloga Srednje Azije kot komunikacijskega mostu med Evropo in Azijo (preko t.i. Srednjega koridorja ali nekoč poznanega Transkaspijskega koridorja)  pa je sama Srednja Azija bistveno več kot to. Ko sem opazoval življenje na ulicah Astane, Alamtija in Biškeka ter izmenjal s svojo polomljeno in hudo zarjavelo ruščino nekaj besed z ljudmi na ulici in letališčih, sem se nehote spomnil na dve besedni zvezi iz mojega predpolitičnega življenja, če smem temu tako reči. Ti dve besedi sta Spopad civilizacij in Velika igra. Prva je vezana na pogosto ostro kritizirano teorijo S. Huntigtona o civilizacijah kot temelju konfliktov, pri čemer je kot eno izmed regij poleg Balkana in Južnega Kavkaza omenil tudi Ukrajino in Srednjo Azijo. Druga pa je sinonim za merjenje moči med Britanskih imperijem in Ruskim Carstvom v tej regiji, ki se je končalo z britanskim fiaskom v Afganistanu.

Srednja Azija je regija, ki je v primežu zelo različnih in hudo nasprotujočih si notranjih in zunanjih sil. Med notranjimi gotovo izstopa dejstvo, da arhaičen avtoritarni postsovjetski model vladanja, ki ga lahko v ekstremni obliki vidimo v Turkmenistanu, ne izpolnjuje pričakovanj prebivalstva. Še posebej mladih in urbanega prebivalstva. Druga značilnost je mladost populacije; starostna mediana v Kazahstanu je 31 let, v nekaterih drugih državah regije celo nižja, in pa naraščajoča urbanizacija oziroma selitev predvsem mladih s podeželja v mesta. Tako je delež urbaniziranega prebivalstva v Kazahstanu preko 65%. Vse to lahko opazovalec brez težav vidi na ulicah srednjeazijskih mest. In to prebivalstvo je že večkrat jasno sporočilo, da želi socialne, gospodarske in politične spremembe. Vladajoče elite se na to različno odzivajo in v regiji, če izvzamemo Turkmenistan, ki je zaprta država, a se tudi ta poskuša odpreti svetu, sta se oblikovala dva modela odziva. Skupno obema je dvig blagostanja prebivalstva, predvsem mladih, saj se vsi zavedajo eksplozivne mešanice mladega prebivalstva in socialne izključenosti. A pot do tam je različna. Prvi model je postopen prehod k demokraciji, katerega poskuša slediti npr. Kazahstan. Seveda je država še daleč od prave demokracije, a nekatere reforme kažejo na to, da bi morda lahko postopoma ta država šla na pot demokratizacije. Drug, morda prevladujoč model, pa je model iliberalne demokracije, orbanovskega tipa, kjer se za fasado demokracije skriva trd populistični avtokratski model vladanja s strogo nadzorovanim civilnim in nevladnim sektorjem, pravosodjem in mediji ter paradržavno represijo. Ali bo tak model v tej demografsko aktivni regiji uspel, bo pokazal čas, čeprav izkušnja podobnega modela v sedemdesetih letih v nekdanji Perziji opozarja na posledice neuspeha.

Seveda pa ti procesi potekajo v zelo zaostrenem geopolitičnem okolju, ki lahko v vsakem trenutku postane brutalno in zelo surovo. S tem ima regija na žalost zelo bogate tako zgodovinske kot tudi nedavne izkušnje. Regija je geografsko celinska, brez dostopa do odprtega moraj in geopolitično vpeta neposredno med dve velesili Rusijo in Kitajsko. Malce bolj oddaljena je Indija, ki ima v regiji vključno z južnim Kavkazom očitne interese. Da je zadeva še bolj zapletena, sta tu še Afganistan in Iran, ki ima več kot očitne regionalne ambicije. Nikakor pa ne smemo pozabiti na Turčijo, ki pogumno vstopa v t.i. turško govoreči postsovjetski prostor. Gotovo pa je najpomembnejši igralec Rusija, ki svoj vpliv širi preko medijske mreže in izkorišča ruski jezik, ki je v regiji uradni jezik, v katerem komunicira velika večina prebivalstva, ki z uporabo ruščine, kot mi je pojasnil sogovornik na letališču v Amlatiju, presegajo medsebojne jezikovne razlike znotraj držav regije, kot v samih posameznih državah regije. Nekaj podobnega lahko opazimo tudi na obeh Kavkazih, južnem in severnem. Ruski interesi v regiji so preplet varnostnih in gospodarskih interesov, predvsem vezanih na surovine in energetiko. Pri tem ne puščajo veliko dvomov o tem, da so za zaščito lastnih interesov pripravljeni na marsikaj. Kitajska vstopa v regiji predvsem skozi infrastrukturne projekte in tako zasleduje lastne interese, pri čemer pa vse pogumneje novači tudi lokalne politične elite, za katere je značilno, da se vse bolj delijo na rusofilne in sinofilne, kar je moč zaznati celo na ravni posameznih ministrov in uradnikov. Zato je, poleg želje po dvigu blagostanja prebivalstva, druga značilnost politike v regiji iskanje ravnovesja med ruskim in kitajskim vplivom ter iskanje partnerjev, ki bi lahko regiji pomagali, da napreduje in se otrese ali vsaj omili pritisk obeh velikih sosed.

In to je priložnost za EU, da s svojim mehkim pristopom vstopi v regijo, skozi podporo demokratičnim procesom, ob zavedanju vseh omejitev in tveganj ter investicijami v infrastrukturo in gospodarska partnerstva z državami regije, predvsem pri kritičnih surovinah. Priložnosti so velike, kakor so tudi tveganja. EU mora slediti modelu partnerstva z državami Srednje Azije in pri tem vztrajati pri svojih zunanjepolitičnih načelih, vezanih na temeljne vrednote in načela EU, a hkrati upoštevati geopolitično realnost regije in omogočiti regiji, da se znebi geografske in geopolitične ukleščenosti, v kateri se nahaja. Gre za gigantsko in zahtevno nalogo, kateri pa EU enostavno, v luči napetosti z Rusijo, mora biti kos, saj bi bile posledice popolnega zaprtja komunikacijskega koridorja skozi Srednjo Azijo za EU zelo velike. Je pa to priložnost tudi za Slovenijo, še posebej v luči odprtja kazahstanskega veleposlaništva v Ljubljani. Zakaj biti majhen v danih okoliščinah nikakor ni slabost, ampak velika prednost. In na nas je ali bomo znali to ustrezno izkoristiti v dobrobit tako naše države, kot tudi Srednje Azije.

Evropski poslanec dr. Klemen Grošelj (Gibanje Svoboda/Renew Europe) praktično od samega začetka nastopa funkcije v Evropskem parlamentu opozarja na nujnost nadzora nad evropskimi sredstvi na Zahodnem Balkanu. Spomnimo se hudih razprav z evropskim komisarjem za širitev EU Olivérjem Várhelyijem v zvezi z IPA mehanizmi, za katerega trdi, da ni evropski pač pa madžarski komisar, saj po mnenju dr. Grošlja zastopa zgolj ozke madžarske interese in evropskih. V luči vseh dosedanjih prizadevanj je dr. Grošelj naslovil pismo na predsednico Evropske komisije Ursulo Von der Leyen o razširitvi pristojnosti Urada evropskega javnega tožilstva na vsa sredstva EU v okviru politike širitve pod katerega so se podpisali  predvsem evropski poslanci, ki v Evropskem parlamentu največ pozornosti namenjajo Zahodnemu Balkanu. Prav tako pa se je pobudi pridružil večji del slovenskih evropskih poslancev med katerimi so Irena Joveva, Ljudmila Novak, Matjaž Nemec in Milan Brglez.

Letter on enhanced conditionality in the EU enlargement process

“Spoštovana predsednica Von der Leyen, spoštovani komisar Várhelyi,

spoštovani komisar Reynders,

V luči govora predsednice Komisije Von der Leyen v Bratislavi o novi politiki s štirimi stebri do Zahodnega Balkana, ki jo pozdravljamo in močno podpiramo, želimo izpostaviti nekaj točk, ki so pomembne, če ne celo nujne za uspeh celotne politike EU do Zahodnega Balkana, Vzhodnega partnerstva in politike širitve EU v prihodnosti nasploh. Verjamemo, da je naša evropska politika širitve na pomembnem razpotju, ne samo za države kandidatke, temveč tudi za EU in njene članice.

Kot lahko opazimo v današnjem političnem okolju, se lahko demokratično nazadovanje pojavi, ne samo med državami kandidatkami, ampak kot smo priča so ti negativni trendi prisotni tudi v nekaterih članicah EU. Na žalost se srečujemo s političnim okoljem, ki ga zaznamujejo naraščajoč avtoritarizem in sovraštvo do osnovnih demokratičnih načel in standardov, kar slabi vladavino prava, omejuje medijsko svobodo in krha temeljne demokratične vrednote in načela.

Glede na navedeni kontekst in upoštevaje dogajanje na terenu, še posebej v luči geopolitičnih sprememb, ki jih je prinesla nezakonita ruska agresija na Ukrajino, moramo okrepiti naš boj za vladavino prava in spoštovanje demokratičnih vrednot ter načel v državah kandidatkah.

V okviru EU smo bili dovolj politično modri, da smo razvili mehanizme pogojevanja dostopa držav članic do sredstev EU in okrepili mehanizme za boj proti zlorabi teh sredstev z vzpostavitvijo Urada evropskega javnega tožilca (EPPO) in siceršnjo krepitev čezmejnega sodelovanja preiskovalnih organov ter organov pregona.

Demokratično nazadovanje in stagnacija predstavljata izziv tako za naše politične cilje ter hkrati postajata vse večja ovira pri uresničevanju prepotrebnih reformah v državah Zahodnega Balkana. Da bi se izognili enakim izzivom v prihodnje v drugih državah kandidatkah izven Z. Balkana, predvsem v Ukrajini, Moldaviji in Gruziji, menimo, da je potrebno vzpostaviti verodostojen mehanizem pogojenosti dostopa da sredstev EU, ki preprečuje demokratično nazadovanje in krepi reformne procese v državah kandidatkah. To je potrebno zaradi zagotovitve verodostojnosti politik EU in samega procesa širitve ter za okrepitev položaja EU v aktualnih zaostrenih geopolitičnih okoliščinah, zlasti v odnosu do nam nenaklonjenih in konkurenčnih nedemokratičnih in avtoritarnih režimov.

Če k temu pridodamo še nedavne sklepe in ugotovitve Računskega sodišča EU, pozivamo Komisijo, naj objavi osnutek smernic za izvajanje mehanizma pogojenosti, povezanega z mehanizmi zunanje pomoči EU (IPA3, NDICI, MFA in druga EU sredstva na sektorski ravni itd.). Te smernice bi morale biti osnova za celovito obravnavo in pripravo pravnega okvira skupaj s Svetom EU glede pogojevanja evropskih sredstev s spoštovanjem načel vladavine prava. To temeljno vprašanje mora biti prioriteta aktualne Komisije, kakor tudi Komisije v prihodnjem sklicu.

Zato predlagamo, da razširimo pristojnost EPPO na vsa sredstva EU v okviru politike širitve. Verjamemo, da lahko širitev pristojnost EPPO ne samo prepreči zlorabo sredstev EU v državah kandidatkah, kot to počne v državah članicah, obenem pa krepi vladavino prava in zagotavlja neodvisnost preiskav in pregona kaznivih dejanj v povezanih s sredstvi EU. To naj se izvede v okviru tretjega stebra, ki ga je predlagala predsednica Komisije v svojem govoru, kakor tudi v siceršnjem procesu držav kandidatk. Krepitev pristojnosti EPPO pa bi predstavljale tudi pomemben korak v okviru t.i. faznega integracijskega procesa vezanega na področje vladavine prava in siceršnjo okrepljeno pogojenost dostopa do sredstev EU za države kandidatke.

Naj na koncu če enkrat poudarimo, da verjamemo, da je potrebno okrepiti mehanizem pogojenosti, ki ureja dostop držav kandidatk do sredstev EU, da zagotovimo uresničevanje in nadaljevanje reform na področju vladavine prava, medijske svobode in demokratičnih standardov.

S spoštovanjem,”

Podpisniki

Klemen Grošelj (Renew Europe, Slovenia)
Petras Auštrevičius (Renew Europe, Lithuania)
Milan Brglez (S&D, Slovenia)
Viola von Cramon-Taubadel (Greens/EFA, Germany)
Katalin Cseh (Renew Europe, Hungary)
Nicola Danti (Renew Europe, Italy)
Anna Donath, Renew Europe, Hungary)
Valter Flego (Renew Europe, Croatia)
Romeo Franz (Greens/EFA, Austria)
Vlad Gheorghe (Renew Europe, Romania)
Irena Joveva (Renew Europe, Slovenia)
Ulrike Müller (Renew Europe, Germany)
Matjaž Nemec (S&D, Slovenia)
Ljudmila Novak (EPP, Slovenia)
Thijs Reuten (S&D, Netherlands)
Petri Sarvamaa (EPP, Finland)
Tineke Strik (Greens/EFA, Netherlands)
Hilde Vautmans (Renew Europe, Belgium)
Thomas Waitz (Greens/EFA, Austria)