Zaradi opravilne nesposobnosti vladajoče hibridno-priključne koalicije, bomo šli na referendum o novem zakonu o vodah sredi, upajmo vročega, a ne preveč sušnega poletja. Odločitev hibridne večine je potrdila njihov strah pred neposrednim odločanjem ljudi oziroma pred neposredno demokracijo, a hkrati tudi potrjuje, da se taista hibridna koalicija, še kako dobro zaveda, da njeno početje ni v skladu s pričakovanji volivk in volivcev, zaradi česar je strah pred referendumom še večji.

 

A pustimo politični pragmatizem in se vprašajmo zakaj je ta referendum pomemben in zakaj se ga moramo udeležiti ter na njem zavrniti predlagano zakonsko rešitev. Voda je, kot so nas učili že v osnovni šoli vir in pogoj življenja. A človek za preživetje in bivanje potrebuje več, kot le vodo, potrebuje čisto pitno vodo, ki pa je mogoča samo, če je celotni naravni vodni krog čist in neonesnažen. Slovenija in mi vsi smo naredili v zadnjih desetletjih velik korak naprej pri varovanju vodnih virov, a predlagani zakon nas vrača v preteklost. V čase, ko so svetli cilji industrializacije za vsako ceno, privedli do strahotnega onesnaženja voda, kot je bil primer onesnaženja reke Krupe. V čase, ko je bilo betoniranje obal in priobalnih območij simbol napredka in razvoja.

 

Na srečo so ti časi minili in referendum, ki je pred nami je odločanje ali bomo dovolili, da se ti časi ponovno vrnejo. Njihove vrnitve ne samo ne smemo dovoliti, ampak si tega zaradi okoljskih in podnebnih sprememb, katerim smo sedaj že vsakodnevno priča, zaradi nas in prihodnjih rodov, ne moremo več privoščiti.

 

Slovenija velja za z vodnimi viri bogato deželo. In to gotovo drži, čeprav nas pogoste suše, ki so posledica podnebnih sprememb, opozarjajo, da so ti viri tudi zelo ranljivi. Da imamo tudi kakovostno vodo, pa tega ne moremo nujno trditi. Na to je opozorila nedavna razprava, katere gostitelj sem bil. (OKROGLA MIZA – “VODA JE NACIONALNO BOGASTVO. KAKO GA UPRAVLJAMO?”) Namreč, danes v Sloveniji bolj, kot lažji dostop investitorjev do gradbenih dovoljenje na priobalnem pasu in porečjih, potrebujemo sodoben in napreden monitoring kakovosti voda. Zakaj poleg vrste poznanih snovi, ki onesnažujejo vode, se pojavljajo novi, kateri pa niso vključeni v obstoječi monitoring. Zato je sodoben monitoring nujen predpogoj oblikovanja nacionalnega sistema upravljanja voda, predvsem pa skrbi za kakovost vode.

 

Vem, da aktualna hibridno-priključna koalicija, poudarja, da potrebujemo spremembe, da se pospeši razvoj. Deloma se s tem lahko strinjam, a Slovenija potrebuje celovit in trajnostni koncept razvoja, ki bo skladen z evropskim Zelenim prehodom in potrebami državljank in državljanov Slovenije. Torej koncept razvoja, ki bo hkrati omogočal ohranjanje narave in kakovostno življenje nas vseh. Da je to možno in mogoče, kažejo razvojni trendi v delu sveta, ki se tega že zaveda.

 

Zato se bomo 11. julija odločali, ne samo o naših vodah, ampak tudi o tem v kakšnem okolju in državi bomo živeli. Ali bo to država, v kateri bomo pili vodo, ki bo brez barve, vonja in okusa ali pa bomo živeli v državi, v kateri kakovost vode ni pomembna in je pomembneje, da se lažje gradi v priobalnem pasu oziroma drugih občutljivih vodnih ekosistemih. To pa bo nenazadnje tudi odločalo o tem kakšna bo prihodnost nas, naših otrok in nenazadnje tudi naše demokracije.

Slovenija se bo v prehodu v nizkoogljično gospodarstvo morala nasloniti na jedrsko energijo, so se strinjali govorci na današnji okrogli mizi, ki jo je pripravil evropski poslanec Klemen Grošelj (Renew Europe/LMŠ). Naravne danosti namreč Slovenijo pri obnovljivih virih omejujejo, so bili prepričani.

 

Drugi blok krške nuklearke mora biti usmeritev Slovenije, je prepričan predsednik LMŠ Marjan Šarec. “Če želimo biti energetsko neodvisni, je to nujno, Že danes je treba sprejeti to odločitev.” Izpostavil je tudi primer vetrnih elektrarn, ki jih je v Sloveniji resnično zelo malo, a hkrati državo omejujejo naravne danosti, je spomnil. “Nemci jih postavijo v morje, Hrvati jih imajo v Dalmaciji, kjer je pokrajina prostrana in nikogar ne motijo. V Sloveniji pa je vprašanje tudi, kako bi se vetrnice vključile v vizijo turistične države.”

Vekoslav Korošec, direktor Združenja za inženiring pri Gospodarski zbornici Slovenije je podčrtal pomen kakovostne in cenovno optimalne proizvodnje energije za slovensko gospodarstvo. Del industrije je namreč še vedno energetsko intenziven, je opozoril. Šesti blok Termoelektrarne Šoštanj (Teš 6) in Nuklearno elektrarno Krško (Nek) je opisal kot nosilni steni slovenske energetike.

Kar se tiče hidroenergije, je Korošec med drugim poudaril relativno zanesljivost vodnih virov pri pridobivanju energije ter dejstvo, da 90 odstotkov opreme, storitev in znanja pri gradnji hidroelektrarn lahko zagotovijo zgolj slovenska podjetja in inštitucije. “Narodnogospodarski vidiki gradnje hidroelektrarn so izredno visoki,” je dejal. Sicer pa je kot strokovnjak mnenja, da Slovenija energetskega prehoda v ogljično nevtralnost glede na naravne danosti ne more doseči brez jedrske energije.

Nekdanji predsednik uprave družbe Lek Vojmir Urlep je med drugim spomnil, da Slovenija bruto domači proizvod ustvarja na zelo potraten način, hkrati smo kot posamezniki in kot družba pri porabi energentov in energije zelo neracionalni. Mnoge tehnologije obnovljivih virov so šele v razvoju in do njihove dejanske rabe lahko mine še precej časa, je opozoril. Hkrati bi od morebitne odločitve za drugi blok Neka do zagona minilo dve desetletji, je dodal. Urlep je zato pozval k hitremu sprejemu odločitev in usmeritev. “Z vsakim dnem, ko nimamo energetskega koncepta, samo poslabšujemo stanje,” je poudaril in menil, da bi morali v Sloveniji nemudoma oblikovati strateško strokovno telo, ki bi v najkrajšem času pripravilo tak koncept.

 

Klemen Grošelj je med drugim spomnil, da bi morali po ambicioznem scenariju do leta 2030 doseči 55-odstotno zmanjšanje izpustov toplogrednih plinov glede na leto 1990. Hkrati pa imamo energetsko intenzivno industrijo in energetsko intenzivno družbo, ki bo še povečevala porabo z električno mobilnostjo, preusmerjanjem tovora na železnice in podobno. “Naša energetika je pred velikimi izzivi,” je povzel, istočasno pa poudaril, da razprave in vlaganja v raziskave in razvoj ne kažejo pripravljenosti, da bi krenili po poti nujno potrebnih sprememb.

Z video nagovorom pa je svoj pogled na razvoj energetske zelene prihodnosti podal tudi evropski poslanec iz Francije (RENEW EUROPE), član Odbora za industrijo, raziskave in energetiko v Evropskem parlamentu Christophe Grudler.

Posnetek okrogle mize si lahko ogledate TUKAJ

Praznujemo 1. maj praznik dela. Delo, je bilo v človeški zgodovini vedno vrednota in hkrati pravica, saj je posamezniku in skupnosti omogočila preživetje in napredek. A delo je bilo vedno in tako bo verjetno ostalo tudi v prihodnje, kljub tehnološkemu napredku neločljivo povezano z vprašanjem poštenega in pravičnega plačila oziroma delitve z delom ustvarjenega. Čeprav postaja sodobno delo vedno bolj digitalno in vse manj fizično, pa osnovna razmerja ostajajo. Na žalost se zaradi zlorab novih tehnologij in poslovnih modelov položaj delavstva, slabša. Pred nami je v tem trenutku, ko govorimo o po-Covidnem okrevanju, zeleni preobrazbi in digitalizaciji, tudi vprašanje, kako zagotoviti, da se bodo bremena in dobrobiti, ustrezno in pošteno razdelile med delo in kapital. Razvojni model preteklih desetletji se je izpel socialno, demografsko, tehnološko in okoljsko. Vsakršen poskus njegovega preoblikovanja in maskiranja s pojmi kot je digitalizacija in čemur smo priča ob nedavnih razpravah okoli platforme Uber, je zgrešen in obsojen na neuspeh. Pot naprej so vlaganja v ljudi, v znanje, v kompetence, v raziskave in razvoj ter v oblikovanje družbenega konsenza, ki bo omogočal na eni strani konkurenčnost na drugi pa vsakemu članu naše skupnosti zagotavljal človeka vredno življenje in priložnost, da razvije vse svoje talente in priložnosti v odprti, demokratični in liberalni družbi. Pot pred nami je zahtevna in polna izzivov, a sem prepričan, da bomo kljub zastoju, kateremu smo priča z aktualno vlado, uspeli, kot smo to že mnogokrat v zgodovini našega naroda.

 

Aktualna vroča tema v Bruslju te dni je oblikovanje t. i. »Green passa« oziroma enotnega evropskega potovalnega potrdila, ki bi nam vsem omogočil nemoteno potovanje v času Covid ukrepov. Sam moram priznati sem imel okoli tega kar nekaj pomislekov a sem idejo podprl, saj vem, da si že vsi močno želimo ponovno potovati in spoznavati svet. Potrdilo vidim, kot sredstvo, ki nam bo olajšalo prehajanje meja, pri čemer pa to ni nikakor ni dodaten potni list niti sredstvo dodatnega nadzora nad državljankami in državljani EU. Vidim ga kot sredstvo, ki bo preprečilo, da bi se nadaljevala sedanja zmeda glede omejitev potovanja, kjer vsaka država članica sprejema lastne ukrepe. Zato smo se v naši liberalni skupini odločno zavzeli, da se v luči zaostankov pri cepljenju poleg samega cepljenja, v to potrdilo vključi tudi negativen PCR test, ki mora biti za vse državljanke in državljane brezplačen in potrdilo o prebolelosti Covid-19. Nikakor ne bomo dopustili, da postane to potrdilo sredstvo prisile za cepljenje in diskriminacije. Zakaj veliko ljudi se zaradi povsem objektivnih okoliščin ne more in se tudi ne bo moglo cepiti. Predvsem pa od Komisije pričakujem, da bo ustrezno logistično uredila uveljavitev in uporabo teh potrdil na sodoben digitalen način, ki ne bo povzročal novih vrst in kolon na mejnih prehodih. Vse velike besede o vlogi in vsebini potrdila so povsem brez pomena, če bomo na koncu državljanke in državljani ure in ure čakali na mejnih prehodih, kljub temu, da bomo imeli ustrezno potrdilo. In tu bom, skupaj s kolegi poslanci od Komisije, če bo to potrebo zahteval tudi politično odgovornost.

 

dr. Klemen Grošelj

poslanec v Evropskem parlamentu ( LMŠ/ RE)

(Ljubljana, 22. marec 2021) Danes, na svetovni dan voda, je dr. Klemen Grošelj, evropski poslanec RENEW EUROPE / LMŠ, z gosti pripravil okroglo mizo na aktualno temo novele zakona o vodah, ki po mnenju opozicije in tudi stroke ne predstavlja samo grožnje že doseženim standardom pri oskrbi s pitno vodo, temveč se z novelo vračamo v preteklost.

Na okrogli mizi, ki jo je gostil dr. Klemen Grošelj, evropski poslanec LMŠ, so sodelovali strokovnjaka, dr. Mihael Jožef Toman, redni profesor na Biotehnični fakulteti v Ljubljani, predstojnik katedre za ekologijo in varovanje okolja, dr. Lidija Globevnik, predsednica Društva vodarjev Slovenije in Brane Golubovič, predstavnik največje opozicijske stranke, LMŠ.

Dr. Grošelj je v uvodu poudaril, da se v primeru sprejemanje novele o vodah vedemo, kot da pred nami ni podnebnim sprememb ter dodal, »Le vtis je, da imamo v Sloveniji veliko voda, resničnost je povsem drugačna.« Brane Golubovič se spomnil:« Ko smo pravico do pitne vode zapisali v ustavo, si ni nihče mislil, da bo država postala glavna grožnja pitni vodi.« Poudaril je, da je bila novela zakona v javni razpravi premalo časa, da bi nevladne in strokovne institucije pripravile kakovostne pripombe. Opozoril pa je tudi, da je vlada predlagala sprejemanje te novele po skrajšanem postopku.

Sogovorniki so se strinjali, da lahko samo ena sprememba, ena okoljska katastrofa, prinese težave pri preskrbi s pitno vodo in mantra, da je Slovenija bogata z vodami, je lahko hudo nevarna.

Brane Golubovič je še spomnil, da ta vlada ne verjame v zeleno preobrazbo ter dodal: »Razočaran sem na tem, kar se dogaja okoli tega zakona. S tem zakonom gremo korak nazaj. Gre za nepopravljivo škodo. V času epidemije, ko je pozornost javnosti usmerjena drugam, je spreminjanje tega zakona neodgovorno.«. Stroka mora spregovoriti in povedati, katere nevarnosti prinašajo spremembe, zakon pa bi morali zavrniti, je še dodal.

Dr. Mihael Jožef Toman je poudaril, da sodobna človeška družba temelji na povezanosti med človekom in vodo. »Celotna evropska in svetovna kultura se je začela razvijati ob vodah. Sobivanje z vodo pa je bila nujna, ker je voda življenje in to v vseh pogledih.« Dodal je, da smo vodo začeli razumevati kot družbeno dobrino. »Pogosto celo rečemo, da je obnovljiva. A ni. Obnovljiva je samo količina. Mantra, da je dežela bogata z vodami, je lahko hudo nevarna,» je dodal. »Če imaš česa dovolj so včasih rekli, da delaš kot svinja z mehom.«

Prisotni so se strinjali, da se količine vode lahko zelo hitro spremenijo. Organsko onesnaženje voda smo prešli. Pogled, da imamo čiste vode, zavaja. Ker jih nimamo. Danes je obremenjevanje voda veliko bolj prefinjeno. Ogromno sintetičnih in drugih snovi uporabljamo, ne da bi se tega zavedali. Konzerviranje hrane, antibiotiki, farmacevtskih in kozmetični izdelki, vse to so danes viri onesnaževanja iz vsake kopalnice. Gre za snovi, ki so endokrini motilci. V Sloveniji že imamo vodna območja, za katera mislimo, da so neoporečna, pa je v njih ogromno hormonskih motilcev. Sprememba spola rib je tudi v Ljubljanici, kar smo dokazali že pred dvema letoma. In Ljubljanica je tudi ena najbogatejših rek s kokainom. Voda ni zelena energija. Občutek dobrega vodnega okolja morda res preveč zavajajoč. Stanje že danes ni dobro. Stremeti moramo k temu, da ga bomo izboljšali. In tudi zavezali smo se k temu. Biotska raznovrstnost se slabša. Tudi v Sloveniji izginevajo vrste, npr. Črni proteus. Ob koncu je dodal: »Trajnostni razvoj razumemo kot družbeno kategorijo. Vendar v naravi ni trajnosti, je dinamika.«

Dr. Lidija Globevnik, predsednica Društva vodarjev Slovenije

Predsednico društva vodarjev Slovenije, dr. Lidijo Globevnik, preseneča lahkotnost spreminjanja zakona. “Vsi strokovnjaki so se umaknili, vendar ko je prišel ta predlog zakona oktobra na mizo, so se hitro zbrali in dali pripombe v 12-dnevnem roku, na dva člena. Zgroženi so, da je po obravnavi prišlo do spremembe še enega člena, ki prej ni bil v javni razpravi. Novela nam spreminja že dosežene standarde grajenja voda v Sloveniji, ki smo se jih izborili v zadnjih 10-letih. Ne gre samo za vodovarstvena območja, temveč gre tudi za obalni pas.” 

V Sloveniji se že soočamo s tremi pojavi:

  1. Upravljavci, ki imajo mandat in ki odločajo, prelagajo probleme ali jih ne vidijo. Le uresničujejo agende izpred 30 in več let.
  2. V sedanjem načrtu upravljanja voda ni veliko napisanega nič o – »Reduce, Reuse, Recycle«, -zmanjšanju, ponovni uporabi in recikliranju.
  3. Izključevanju stroke.

Vodne količine se nam zmanjšujejo. Imamo jo manj kot pred 50-leti.

Ob koncu je dr. Grošelj povzel, da lahko samo javna razprava prinese nove ideje in nove projekte.

Video posnetek okrogle mize ti lahko ogledate TUKAJ

Evropski poslanec dr. Klemen Grošelj (LMŠ/RE) je na Evropsko komisijo naslovil vprašanji v zvezi z izvajanjem kampanje cepljenja zoper pandemijo COVID – 19. V zadnjem obdobju je bilo moč opaziti precej nezadovoljstva s strani številnih držav članic EU, zaradi nesprejemljivih zamud pri dostavi odmerkov cepiv, s strani proizvajalcev, s katerimi so države sklenile pogodbe. Vrhunec težav z izvajanjem cepljenja pa so v zadnjih dneh zaznamovale tudi težave s cepivom AstraZeneca. 

Dr. Grošelj tako Evropsko komisijo sprašuje

Prednostno vprašanje za pisni odgovor P-000472/2021

za Komisijo

Člen 138 Poslovnika

Klemen Grošelj (Renew)

Zadeva:       Zamude pri izvajanju kampanje cepljenja proti covidu-19 po vsej EU

Številne države članice Unije izražajo nezadovoljstvo zaradi nesprejemljivih zamud pri dostavi odmerkov cepiva proti covidu-19, ki ga proizvajajo različni proizvajalci, s katerimi so sklenile pogodbe. Nekatere med njimi celo grozijo, da bodo sprejele pravne ukrepe proti proizvajalcem, ki so v nekaterih primerih dostavili do 60 % manj odmerkov cepiva, kot je bilo pogodbeno predvideno.

Pandemijo covida-19 je mogoče upočasniti in upamo, da tudi odpraviti, le z obsežno in usklajeno kampanjo cepljenja, njena uspešnost pa bo v veliki meri odvisna od tega, ali bodo proizvajalci hitro in predvidljivo zagotovili velike količine odmerkov cepiva.

Zato nas zanima:

  1. Katere ukrepe je Komisija sprejela doslej, da bi podprla potrebne naložbe v razvoj proizvodnje cepiva proti covidu-19, in kako zagotavlja, da imajo proizvajalci potrebne zmogljivosti za hitro in stalno povečevanje te proizvodnje?
  2. Katere konkretne ukrepe namerava Komisija sprejeti v bližnji prihodnosti, da bi se spoprijela s tehničnimi in logističnimi izzivi, ki so povezani s proizvodnjo in dobavo cepiva ter ovirajo hitro in zanesljivo distribucijo cepiva med prebivalstvom v EU?

ODGOVOR EVROPSKE KOMISIJE

SL

P-000472/2021

Odgovor Stele Kiriakides

v imenu Evropske komisije

(16.3.2021)

 

  1. Komisija je 17. junija 2020 predstavila strategijo EU za cepiva[1], da bi pospešila razvoj, proizvodnjo in uvajanje cepiv proti COVID-19, pri čemer je priznala, da so varna in učinkovita cepiva ključna rešitev za zajezitev pandemije. Eden od stebrov strategije je bil zagotoviti proizvodnjo cepiv v EU in zadostne zaloge za njene države članice prek sporazumov za vnaprejšnji nakup s proizvajalci cepiv, financiranih v okviru instrumenta za nujno pomoč. Prek sporazumov za vnaprejšnji nakup sta bili vloženi več kot 2 milijardi EUR za podporo in okrepitev proizvodnih zmogljivosti, da bi se dostava cepiv lahko začela takoj po njihovi odobritvi. Komisija je v stalnem stiku s proizvajalci cepiv, da se odpravijo morebitna ozka grla.

 

  1. Komisija je 17. februarja 2021 pozvala evropske voditelje držav in vlad, naj podprejo ustanovitev inkubatorja evropskega organa za pripravljenost in odzivanje na izredne zdravstvene razmere (HERA)[2]. Njegov cilj je povečati proizvodnjo in uvajanje odobrenih cepiv ob hkratnem obravnavanju groženj zaradi novih različic. V ta namen je Komisija ustanovila tudi projektno skupino za povečanje industrijske proizvodnje cepiv proti COVID-19, ki bo prepoznavala in reševala težave v realnem času. Delovala bo kot enotna vstopna točka za vprašanja in operativno podporo. V začetku bo temeljila na stalnem kartiranju obstoječih industrijskih zmogljivosti za proizvodnjo cepiv v Evropi ter obratov, katerih namen bi se morda lahko spremenil za proizvajanje cepiv. Nato bo spodbujala sodelovanje med proizvajalci cepiv in obrati v Evropi, ki imajo na voljo ustrezne zmogljivosti. Inkubator HERA je predhodnik in trdno jedro prihodnjega evropskega organa za pripravljenost in odzivanje na izredne zdravstvene razmere.

 

[1] https://eur-lex.europa.eu/legal-content/SL/TXT/?qid=1597339415327&uri=CELEX:52020DC0245.

[2] https://ec.europa.eu/info/sites/info/files/communication-hera-incubator-anticipating-threat-covid-19-variants_en.pdf.

Evropska poslanca Irena Joveva in dr. Klemen Grošelj (Renew Europe/LMŠ) sta pripravila okroglo mizo z naslovom “NACIONALNI NAČRT ZA ODPORNOST IN OKREVANJE: (RE)VIZIJA porabe bodočih evropskih sredstev”.  Na dogodku sta sodelovala še poslanec LMŠ v Državnem zboru RS Igor Peček ter nekdanji minister za finance Andrej Bertoncelj. Po videopovezavi sta se oglasila Luis GariCano (Španija) in Dragos Pislaru (Romunija), evropska poslanca Renew Europe skupine, ki sta od vsega začetka aktivno in neposredno sodelovala pri oblikovanju Sklada za okrevanje in odpornost. Govorci so se osredotočili na nujno revizijo in še bolj nujno vizijo nacionalnega načrta, ki na podlagi sklada nastaja pod okriljem aktualne vlade Janeza Janše.

Predsednik stranke LMŠ Marjan Šarec je v uvodnem nagovoru poudaril, da bi nacionalni načrt za okrevanje in odpornost (v nadaljevanju NNOO) moral vsebovati predvsem pogled v prihodnost: »Ustrezno je treba nasloviti razkorak med željami kapitala, med graditvijo infrastrukture in željo po ohranitvi narave. Bistveno je vprašanje, ali vlagati v beton, v infrastrukturo, ki okolju ni prijazna, ali vlagati v zeleno politiko, v digitalizacijo, v poklice prihodnosti.«

Prvi del pogovora je bil namenjen evropski perspektivi. Sogovornik so se strinjali, da je Evropska unija reagirala hitro in učinkovito. »Po eni strani je žalostno, da je bila potrebna kriza, da se je kaj takega zgodilo. Ta korak pa je bil potreben, da se po krizi ne bo še bolj povečeval razvojni razkorak med severom in jugom,« je bila kritična Irena Joveva, ki je poudarila ključno vlogo politične skupine Renew Europe pri samem oblikovanju in nastajanju inštrumenta Next generation EU, čemur je pritrdil tudi dr. Klemen Grošelj»Šest temeljnih področij, na katerih sloni načrt okrevanja držav Evropske unije, je zasluga naporov skupine Renew, tudi vključenost mladih ter namenjanje 20 % sredstev za digitalizacijo,« ob čemer meni, da je najpomembnejše to, da so ta sredstva namenjena za razvoj in ne za pokrivanje nacionalnih deficitov. Tudi prof. dr. Andrej Bertoncelj je zadovoljen s hitrim odzivom Evropske unije: »Za razliko od finančne krize v letih 2008 in 2009 smo tokrat na ravni EU dobili obsežen skupni finančni stimulus, hiter strateški premislek in odločen odziv z mehanizmom Sklada za okrevanje in odpornost, kot odgovor na zdravstveno in posledično ekonomsko krizo. Hkrati pa so bile na ravni EU zelo jasno opredeljene skupne prioritete – zavezanost zeleni transformaciji, digitalizaciji ter skupnemu in vključujočemu okrevanju.« Igor Peček v krizi vidi tudi priložnost za reforme, pri soočanju in pripravi na izzive pa nujnost združevanja modrosti in solidarnosti.

NNOO ni zgolj načrt za okrevanje, ampak orodje za kratkoročni in srednjeročni razvoj države, katerega cilje bo potrebno tehtno utemeljiti: »Če ima država probleme z ogljičnimi izpusti zaradi prometa, bo težko upravičila investicije v dodatno cestno infrastrukturo,« je ponazoril Grošelj in opozoril tudi na razmislek glede najboljšega pristopa – množice majhnih projektov, kot je to zastavila Slovenija, ali manjšega števila večjih projektov, kot to počne večina preostalih držav. Vprašati se je treba tudi o porabi povratnih in nepovratnih sredstev, vlaganju v veščine, raziskave, o investicijah v kadre in nenazadnje o medgeneracijskem sodelovanju. V slovenskem načrtu ni interakcije med različnimi področji, zato ta ne sledi ključnemu razvojnemu modelu, ki ga EU ponuja Sloveniji, zato prihaja do razkoraka med dejanskim načrtom in tem, kar od nas pričakuje Evropa. Joveva je povzela: »Zadolževanje je upravičeno ob širši viziji, ki vsebuje troje: smotrno porabo z jasno vizijo družbe za dosego ciljev, digitalizacijo ter sinergijo s še preostalimi programi znotraj EU proračuna.«  Od pametne porabe sredstev je po njenih besedah odvisno, ali bo Slovenija napredovala ali pa dodatno zaostala za ostalimi državami. »Trenutno se mi zdi, da ne le, da vladna ekipa, ki ustvarja nacionalni načrt, ne razume najbolje uredb in pogojev, ampak ne pozna niti zakonodajnih procesov ter ne razume ali ne želi razumeti, kam EU kot celota pluje,« je še dodala.

Zadnji del okrogle mize je bil namenjen konkretnim predlogom in rešitvam za uspešnejši NNOO. Sogovorniki so bili enotni, da gre za zgodovinsko priložnost preboja Slovenije, za kar je treba poseči v samo strukturo projektov v aktualnem NNOO ter izoblikovati smelo vizijo prihodnosti in razvoja Slovenije, po besedah Pečka: »Alternativni načrt za okrevanje in odpornost koalicije KUL zajema 218 projektov v vrednosti prek 200 milijard. Vladni jih ima 330 v mnogo manjši vrednosti. Ta denar je treba porabiti na način, da bo imel multiplikativne učinke. Nismo proti infrastrukturi, ampak sredstva je treba porabiti za razvojni preboj.« Dve tretjini investicijskih sredstev bi po mnenju Bertonclja morali biti namenjeni znanju in inovacijam, ena tretjina pa infrastrukturi. Družba prihodnosti je družba znanja, ne družba betona, so si bili enotni sogovorniki. Sredstva je treba usmeriti v avtomatizacijo, robotizacijo, digitalizacijo ter razmisliti o vlogi mladih – kakšen bo njihov položaj in kako jih bomo opremili z znanji za vstop na trg delovne sile, saj se bo položaj na trgu dela spreminjal, je še dejal Grošelj. Joveva pa je opozorila tudi na dejstvo, da sredstva niso samoumevna: »Lahko jih ogrozi nedoseganje lastnih ciljev znotraj sklada, slab načrt, slaba implementacija in konec koncev tudi drsenje države v iliberalni avtoritarni položaj, kar bi lahko sprožilo mehanizem vladavine prava.«

Ob koncu so še enkrat poudarili nujnost sodelovanja razširjenega kroga deležnikov, saj gre pri tem procesu za odločitve celotne družbe. Bolj je nevarno je namreč to, da nastane napačen razvojni konsenz, kot to, da konsenza ni. Tega si enostavno ne moremo privoščiti.

Posnetek okrogle mize si lahko ogledate TUKAJ.

” To, ali se bo Slovenija znašla pod nadzorom skupine Evropskega parlamenta za spremljanje spoštovanja demokracije, vladavine prava in temeljnih pravic, je v celoti odvisno od dejanj premierja Janeza Janše ter vlade, ki jo vodi, in od čisto nikogar drugega. Do takšnega nadzora pride izključno takrat, ko za to obstajajo očitni razlogi v sami državi članici. Če bo do tega prišlo v Sloveniji, bo to torej posledica okoliščin, ki bi nakazovale na možne nepravilnosti, ki jih je treba podrobneje raziskati.

Nekateri najini kolegi lahko po mili volji iščejo teorije zarote, zaklane vole ali podobne, roko na srce ne ravno posrečene prispodobe, a s tem ne bodo mogli izničiti dejstva, da je vse, kar se zdaj dogaja, preprosto posledica neprimernega odnosa politike aktualne vlade do temeljnih vrednot, med katere sodijo tudi svoboda medijev, vladavina prava in spoštovanje temeljnih demokratičnih načel. Zdrs Slovenije v to smer pa se je zgodil z vlado Janeza Janše, zato prej več kot očitno ni bilo potrebe niti po razmišljanju o nadzoru, kaj šele nadzoru samem.

Če uporabiva nekaj metafor, ki so na skrajnem desnem političnem polu očitno priljubljene, je torej po premierjevem strelu v koleno z napadom na novinarko uglednega evropskega medija Politico sledil cunami kritik po načelu “kar gre okoli, pride naokoli”.

Manipuliranje in iskanje teorij zarot ter notranjega sovražnika sta zato samo odraz brezupa in strahu po več kot očitnem evropskem političnem fiasku, ki sta ga aktualna vlada in koalicija doživeli oziroma ga doživljata zaradi svojih stališč in politik v Evropski uniji, pa tudi širše v demokratičnem svetu. Teh fiaskov je že zdavnaj preveč, da bi jim lahko rekli nevednost, nenamernost ali pomota. V resnici je pojasnilo lahko zelo slikovito in aktualno: Žal gre za dokaz nerazumevanja tega, da se je obrambni mehanizem evropskih in svetovnih demokracij po soočenju z virusoma orbanizma in trumpizma prekužil ter začel razvijati ustrezne imunske odzive, ki začenjajo omejevati škodo, ki jo okužba z enim ali drugim sevom povzroča demokraciji. Pa tudi, saj veste… Lep glas se čuje daleč, toda grd še trikrat dlje. “

 

dr. Klemen Grošelj        poslanec Evropskega parlamenta ( RE/LMŠ)

Irena Joveva                   poslanka Evropskega parlamenta ( RE/LMŠ)

Za nastanek populističnih gibanj je potreben “sovražnik”.

 

Populistična gibanja sovražnika najdejo tako v posamezniku kot v različnih verskih, rasnih ali drugih skupnostih. Danes populizem narašča, sovraštvo pa se izraža skozi ostre napade na te skupine.
Resna politika na stvari gleda z drugačnega zornega kota, saj “drugačnosti” ne povezuje s sovraštvom. Resna politika v trenutnem dogajanju vidi izzive, s pomočjo katerih iščemo sprejemljive rešitve — tako za obe udeleženi strani kot tudi za skupnost. Populizem je nemalokrat povezan s t.i. propagandnimi orodji kot so denimo lažne novice.

Ključno za približevanje politike ljudem je progresivnost, ki pa v svojem temelju izhaja iz celostno vsebinskega pogleda na vsakršno problematiko. Resda vključevanje vseh deležnikov včasih morda terja več časa a končna odločitev je tako sprejemljiva za vse, ki so v problematiko vpleteni. Vse prevečkrat populizem kroji rešitve, če jih sploh lahko tako poimenujemo brez dialoga. Tako smo nemalokrat v paradoksalni situaciji, da del politike ne odgovarja na vprašanja oz. izzive ljudi pač pa odgovarja sama sebi.

Evropska poslanca dr. Klemen Grošelj in Irena Joveva (LMŠ/RE) sta včeraj naslovila pismo na komisarko Margrethe Vestager v katerem pozivata naj se kar najhitreje odzove in opredeli do poskusa omejevanja zakonsko določenih pravic izvajanja javnih storitev STA s strani slovenske vlade. dr. Grošelj in Joveva sta prepričana, da so popolnoma neodvisni in ustrezno financirani javni mediji  namreč predpogoj za vsako liberalno demokracijo, svoboda medijev pa je ena izmed brezpogojnih temeljnih vrednot Evropske unije. Osupla nad dejanji vlade in želita, da se v najkrajšem možnem času popravi in prepreči nadaljnja škoda našemu neodvisnemu viru novic.

 

 

 

PISMO KOMISARKI VESTAGER – FINANCIRANJE STA

 

Spoštovana komisarka Vestager,

 

kot morda že veste, je Slovenska tiskovna agencija (STA) primarna javna slovenska tiskovna agencija in najpomembnejši neodvisni vir novic v državi. Ta državna agencija se financira tako iz lastnih prihodkov na trgu kot tudi z zagotavljanjem javnih storitev na podlagi pogodbe s slovensko vlado.

 

V začetku decembra 2020 sta premier Janez Janša in Urad Vlade RS za komuniciranje nenadoma napovedala ustavitev financiranja STA ter s tem preprečila izpolnjevanje obstoječih zakonskih in pogodbenih obveznosti do tiskovne agencije. Vlada je to popolnoma nezaslišano potezo utemeljevala s trditvijo, da STA ni zagotovila zahtevanih pojasnil o delu novinarjev na STA ter da tudi ni zagotovila dodatnih informacij in dokumentov v zvezi s komercialno dejavnostjo agencije. Pri tem je treba poudariti, da se z zahtevanimi informacijami o delu novinarjev krši zakonsko zagotovljeno uredniško avtonomijo in da je vsako vprašanje, povezano s poslovanjem agencije, označeno kot poslovna skrivnost. Pravzaprav je celo vladna pravna služba poudarila, da niti vlada niti vladni urad za komuniciranje nimata pravne podlage, da bi od STA lahko zahtevala posredovanje takšnih podatkov.

 

Kot odgovor na ravnanje vlade je slovenski parlament sprejel zakonodajo, s katero je vlado pozval k izpolnjevanju obveznosti do STA. A vendar so omenjeno zakonsko določbo umestili v sedmi protikoronski paket, torej v paket fiskalnih spodbud. Gre za zakonodajo o državni pomoči, ki zahteva odobritev Evropske komisije in njeno opredelitev glede vprašanja, ali plačilo, ki ga država dolguje STA, spada v kategorijo prepovedanih državnih subvencij podjetjem. Nenavaden poskus takšne umestitve je povsem neprimeren, saj plačila STA sploh ne bi smela biti vključena v paket fiskalnih spodbud. S tem ukrepom je tako vlada popolnoma ignorirala obstoječo slovensko zakonodajo in s ciničnim političnim aktom izkoristila “Začasni okvir ukrepov državne pomoči za podporo gospodarstvu v trenutnem izbruhu COVID-19”, z namenom odložitve zamude pri plačilu in izvajanjem dodatnega pritiska na uredniško avtonomijo ter s ciljem nadaljnje destabilizacije delovanja STA. Omenjeni ukrepi so nezaslišani, zato jih moramo ustaviti in zagotoviti pravilno izvajanje veljavnega zakona o STA in s tem izpolnitev finančnih obveznosti države do STA, kar jim bo omogočilo nadaljnje opravljanje njihovih javnih storitev. Jasno je tudi, da takšna vladna dejanja predstavljajo grožnjo slovenski medijski svobodi kot celoti, zato podpisnika ostro obsojava takšne vladne ukrepe.

 

Popolnoma neodvisni in ustrezno financirani javni mediji so namreč predpogoj za vsako liberalno demokracijo, svoboda medijev pa je ena izmed brezpogojnih temeljnih vrednot Evropske unije. Osupla sva nad dejanji vlade in želiva, da se v najkrajšem možnem času popravi in prepreči nadaljnja škoda našemu neodvisnemu viru novic.  Zato vas, spoštovana komisarka, prosiva, da se kar najhitreje odzovete in opredelite do poskusa omejevanja zakonsko določenih pravic izvajanja javnih storitev STA s strani slovenske vlade.

 

S spoštovanjem,

 

Irena Joveva

dr. Klemen Grošelj