Evropski poslanec dr. Klemen Grošelj je na Evropsko komisijo naslovil vprašanje v zvezi z vse večjimi zastoji na slovensko-hrvaški meji ob preverjanju t.i. covidnega potrdila. Omenjeni ukrep bi moral omogočati lažje prehajanje meja a več kot očitno v tej obliki oz. s tovrstnim procesom preverjanja povzroča zastoje. Posledice zastojev pa še najbolj občuti obmejno lokalno prebivalstvo. 

 

Prednostno vprašanje za pisni odgovor
za Komisijo
Člen 138 Poslovnika
Klemen Grošelj (Renew)

Zadeva: Podaljšanje čakalnih dob ob prehajanju meja zaradi preverjanja evropskega digitalnega
covid potrdila

V zadnjih tednih smo na slovensko-hrvaški meji priča nepreglednim kolonam in nemogočim, tudi več
urnim čakalnim dobam pri prestopu meje. V oči bodeta predvsem operativna nepripravljenost držav
članic na prevarjenjenje evropskega digitalnega covid potrdila in pa pomanjkanje usklajenosti
preverjanja potrdila na mejah med državami članicami.

To na eni strani lokalnemu prebivalstvu ob meji onemogoča normalno življenje, ki je že tako oteženo
zaradi ukrepov vezanih na preprečevanje ilegalnih prehodov meja. Na drugi strani pa je takšno stanje
nesprejemljivo za državljane EU, saj naj bi jim enotno evropsko digitalno covid potrdilo omogočilo
nemoteno prehajanje meja, kljub epidemiološkim ukrepom. Dogajanje na slovensko-hrvaški meji kaže
na to, da namen in cilji enotnega potrdila niso bili doseženi.

Zato sprašujem Evropsko komisijo: Ali in kako bo Komisija ukrepala glede na aktualno stanje pri
prehajanju slovensko-hrvaške meje, da bo to skladno s cilji zastavljenimi ob sprejetju enotnega
digitalnega covid potrdila?

 

 

 

Evropska poslanca dr. Klemen Grošelj in Irena Joveva iz vrst LMŠ/RENEW EUROPE sta se s pismom predsednici Evropske komisije, predsedniku Sveta EU Charlesu Michelu  in predsedniku Evropskega parlamenta Davidu Sassoliju,  ostro odzvala na nedavno nesprejemljivo poveličevanje Adolfa Hitlerja s strani predsednika Društva za promocijo tradicionalnih vrednot. Ta je enega največjih zločincev v zgodovini označil za celo za heroja.

 

Spoštovana predsednica Ursula von der Leyen,

spoštovani predsednik Charles Michel,

spoštovani predsednik David Sassoli,

 

v minulih dneh smo bili v Sloveniji priča nesprejemljivemu neonacističnemu izpadu, zaradi česar se morava – še posebej v luči aktualnega predsedovanja Svetu EU – odzvati. Predsednik Društva za promocijo tradicionalnih vrednot, ki mu je ministrstvo za kulturo aktualne vlade Janeza Janše nedavno dodelilo status nevladne organizacije v javnem interesu, je namreč v svojem nedavnem tvitu Adolfa Hitlerja označil za heroja.

 

 

 

Dejanje predsednika društva Urbana Purgarja je povzročilo javno zgražanje in resnično široko ter enotno obsodbo, tudi ogromne večine civilnodružbenih organizacij in celotne opozicije, pri čemer je stranka LMŠ od pristojnih organov zahtevala začetek ustreznih postopkov zoper avtorja izjave, nenazadnje pa se je jasno in ostro odzvalo tudi veleposlaništvo Zvezne republike Nemčije v Ljubljani.

 

Toda medtem je na žalost vnebovpijoča odsotnost oziroma mlačnost odziva vladne koalicije. Največja koalicijska stranka SDS (EPP) premierja Janeza Janše izjave ni obsodila, prav tako tega ni storila koalicijska partnerica SMC (ALDE).

 

Dovolite nama, da na koncu tega pisma odločno poudariva, da v celoti in popolnoma zavračava ter obsojava tovrstno poveličevanje nacizma in neonacizma. Hkrati pa naju straši in preseneča neodzivnost oziroma mlačnost odziva večine vladne koalicije, ki očitno ne zmore političnega poguma enotne in nedvoumne obsodbe tega zavržnega tvita. Po najinem mnenju bi ravno vladajoča koalicija države, predsedujoče Svetu EU, morala imeti jasno in vrednotno razjasnjeno stališče do neonacizma kot ideologije, ki je neizpodbitno v nasprotju s temeljnimi vrednotami in načeli, na katerih je zgrajena Evropska unija.

 

S spoštovanjem,

 

Klemen Grošelj, evropski poslanec RE/LMŠ

Irena Joveva, evropska poslanka RE/LMŠ

»Izjava visokega predstavnika EU za zunanjo in varnostno politiko g. Borrella, da izjava predsednika vlade Janeza Janše glede Irana ne odraža stališča EU, je ponoven fiasko slovenskega predsedstva Svetu EU, komaj dober teden dni po začetku. Ne samo, da je nedavna izjava v nasprotju s skupnim stališčem EU do Irana, temveč kaže tudi na nezmožnost slovenskega predsedstva in članov aktualne slovenske vlade ločevati notranjepolitična stališča od skupnih evropskih stališč. Še bolj skrb vzbujajoča pa je nezmožnost slovenskega predsedstva in predsednika vlade Janeza Janše, da pri občutljivih zunanjepolitičnih temah in odnosih deluje kot pritiče predsedujočemu Svetu EU – kot nevtralni posrednik. Zato se postavlja vprašanje, ali gre za pomanjkanje razumevanja vloge kot presedajočega ali pa za namerno in premišljeno ideološko delovanje. V vsakem primeru takšno delovanje škodi ugledu EU in, še posebej, ugledu Slovenije.«

Neimenovanje slovenskih delegiranih tožilcev je še ena v vrsti spornih odločitev vlade Janeza Janše, s katero se, ne samo, ruši vladavina prava, ampak gre za poskus, da se oteži, če že ne onemogoči delovanje, tega za evropski sistem vladavine prava, pomembnega organa. Poslanstvo tega tožilstva, je boj proti oblikam kriminala, ki so za našo družbo med najbolj škodljivimi, saj gre zlorabe evropskih sredstev oziroma za hujše oblike t. i. kriminala belih ovratnikov.

Ali je vlada Janeza Janše to storila zaradi notranjepolitičnih ideoloških razlogov, osebnih zamer predsednika vlade do obeh kandidatov, ki sta preiskovala tudi njegova sporna dejanja ali pa zaradi plačevanja dolgov oziroma zaradi uslug ideološkim zaveznikom na Madžarskem, niti ni pomembno. Pomembno je, da je bil s tem dejanjem in predvsem z načinom, kako je bilo to storjeno, dan nov udarec vladavini prava v Sloveniji in to prav na predvečer predsedovanja Svetu EU. Kakšno sporočilo je s tem poslala ta vlada v EU, ni vredno izgubljati besed. A gre za vzorec.

 

Po napadih na medije, na posamezne novinarje, po finančnem izčrpavanju Slovenske tiskovne agencije s ciljem njenega uničenja po 30. letih delovanja, torej uničevanja enega od simbolov slovenske osamosvojitve, po politični podreditvi Policije in mnogih drugih državnih institucij zelo ozkim interesom vodilne koalicijske stranke, je ta vlada Janeza Janše, s tem dejanjem samo še okrepila svojo namerno in premišljeno politiko slabljenja vladavine prava. Ne samo, da se pri tem poslužuje pravno spornih, če že ne nezakonitih metod, ampak predvsem sporoča, navkljub pogosti drugačni retoriki in kričanju v javnosti, da si nikakor ne želi neodvisnega in samostojnega dela tožilcev, tako na evropski, kakor tudi nacionalni ravni. In ravno to je cilj vzpostavitve Urada Evropskega javnega tožilstva, okrepiti neodvisnost in uspešnost preiskav ter dela tožilcev na tem pomembnem področju boja proti kriminalu.

Hibridni koaliciji voljnih je z glasovanjem ali ne glasovanjem t. i. voljne opozicije uspelo imenovati novega ministra za pravosodje. Gre za ministra, za katerim se vleče sled dvomov in celo sumov sodelovanja v mreženju slamnatih podjetij in davčnih »ringlšpilov«, katerih namen je izogibanje plačevanju davkov. Da je to imenovanje v nasprotju z minimalnimi demokratičnimi standardi in standardi sodobne politične kulture, ni vredno izgubljati besed. S tem imenovanjem smo poslali v EU in svet nedvoumno sporočilo, da se Slovenija v obdobju, ko se svet dogovarja o globalni minimalni obdavčitvi dobičkov multinacionalk, zavzema za nasprotno – za izogibanje plačevanju davkov in davčne oaze, ki koristijo zelo ozkemu krogu bogatih na škodo vseh ostalih oziroma večine.

 

Kako bo Slovenija s takšnim pravosodnim ministrom izpolnjevala pogoj nevtralnega posrednika kot predsedujoča Svetu EU ob tej zelo občutljivi in pomembni temi, ne vem in se bojim, da o tem niso v hibridni koaliciji niti pomislili. Je pa nedavna slika z vrha zasedanja Nata skozi položaj predsednika vlade že nakazala, kako nas obravnava t. i. svobodni svet. Kot se tudi očitno niso zamislili ob podatkih Transparency International o zaznavani korupciji v letu 2020, ki kažejo zelo slabo sliko o tem, kako ljudje vidijo člane vlade, vključno z njenim predsednikov in njihov odnos oziroma vlogo v korupciji v državi.

 

Še več, novoimenovani minister bo kot predstavnik predsedujoče države Svetu EU čez mesec dni sodeloval na neformalnem sestanku pravosodnih ministrov EU. Kako bodo nanj gledali ostali kolegi, si lahko mislite, potem ko bodo prek svojih diplomatskih kanalov izvedeli, da z njimi sedi človek, ki je bil direktor slamnatega podjetja, katerega je na koncu prodal ali prepisal v lastništvu brezdomcu. Kako to krepi položaj in ugled Slovenije v EU, vedo samo člani hibridne koalicije. Če ob tem dodamo še sago z (ne)imenovanjem delegiranih tožilcev in dejstvo, da novi minister o tem niti nima stališča, je podoba precej podobna sliki Doriana Graya. Torej, minister za pravosodje države, pri kateri je moč zaznati problem razraščanja korupcije, tudi med člani vlade, o evropskem organu, katerega ključna naloga je prav boj proti korupciji oziroma zlorabam finančnih interesov EU, o tem nima stališča, pravzaprav nima mnenja. In to je sporočilo, ki ga v EU hibridna koalicija in aktualna vlada pošiljata na predvečer predsedovanja EU, da pač oni o tem nimajo stališč oziroma, da je aktualna slovenska oblast pač na drugem vlaku. Je na vlaku, kjer preko 50% državljanov Češke pravi, da je za dostop do javne storitve v zadnjem letu plačalo podkupnino. Smo na vlaku, kjer je Madžarska po podatkih OLAF oziroma Evropskega urada za boj proti goljufijam država z največjim deležem zlorab evropskih sredstev. Smo na vlaku, kjer poljske sodnike in njihove odločitve preverja politično imenovan organ ter tako v nasprotju s pravnim redom EU, o tem je že odločilo Sodišče EU, izvajajo politični pritisk na neodvisno sodstvo.

 

Seveda je vse to bilo narejeno pod krinko učinkovitejšega sodstva, a vsi, ki razumemo, kaj je vladavina prava, vemo, da je še slabše od t. i. neučinkovitega sodstva politično nadzorovano sodstvo. Pri nas se sedež na tem vlaku vidi predvsem v uničevanju neodvisnih medijev, v podrejanju in političnih zlorabah policije in drugih državnih organov in v popolnem polomu, sedaj že lahko rečemo tragediji soočanja z epidemijo, kot tudi v neuspešni strategiji cepljenja.

Zaradi opravilne nesposobnosti vladajoče hibridno-priključne koalicije, bomo šli na referendum o novem zakonu o vodah sredi, upajmo vročega, a ne preveč sušnega poletja. Odločitev hibridne večine je potrdila njihov strah pred neposrednim odločanjem ljudi oziroma pred neposredno demokracijo, a hkrati tudi potrjuje, da se taista hibridna koalicija, še kako dobro zaveda, da njeno početje ni v skladu s pričakovanji volivk in volivcev, zaradi česar je strah pred referendumom še večji.

 

A pustimo politični pragmatizem in se vprašajmo zakaj je ta referendum pomemben in zakaj se ga moramo udeležiti ter na njem zavrniti predlagano zakonsko rešitev. Voda je, kot so nas učili že v osnovni šoli vir in pogoj življenja. A človek za preživetje in bivanje potrebuje več, kot le vodo, potrebuje čisto pitno vodo, ki pa je mogoča samo, če je celotni naravni vodni krog čist in neonesnažen. Slovenija in mi vsi smo naredili v zadnjih desetletjih velik korak naprej pri varovanju vodnih virov, a predlagani zakon nas vrača v preteklost. V čase, ko so svetli cilji industrializacije za vsako ceno, privedli do strahotnega onesnaženja voda, kot je bil primer onesnaženja reke Krupe. V čase, ko je bilo betoniranje obal in priobalnih območij simbol napredka in razvoja.

 

Na srečo so ti časi minili in referendum, ki je pred nami je odločanje ali bomo dovolili, da se ti časi ponovno vrnejo. Njihove vrnitve ne samo ne smemo dovoliti, ampak si tega zaradi okoljskih in podnebnih sprememb, katerim smo sedaj že vsakodnevno priča, zaradi nas in prihodnjih rodov, ne moremo več privoščiti.

 

Slovenija velja za z vodnimi viri bogato deželo. In to gotovo drži, čeprav nas pogoste suše, ki so posledica podnebnih sprememb, opozarjajo, da so ti viri tudi zelo ranljivi. Da imamo tudi kakovostno vodo, pa tega ne moremo nujno trditi. Na to je opozorila nedavna razprava, katere gostitelj sem bil. (OKROGLA MIZA – “VODA JE NACIONALNO BOGASTVO. KAKO GA UPRAVLJAMO?”) Namreč, danes v Sloveniji bolj, kot lažji dostop investitorjev do gradbenih dovoljenje na priobalnem pasu in porečjih, potrebujemo sodoben in napreden monitoring kakovosti voda. Zakaj poleg vrste poznanih snovi, ki onesnažujejo vode, se pojavljajo novi, kateri pa niso vključeni v obstoječi monitoring. Zato je sodoben monitoring nujen predpogoj oblikovanja nacionalnega sistema upravljanja voda, predvsem pa skrbi za kakovost vode.

 

Vem, da aktualna hibridno-priključna koalicija, poudarja, da potrebujemo spremembe, da se pospeši razvoj. Deloma se s tem lahko strinjam, a Slovenija potrebuje celovit in trajnostni koncept razvoja, ki bo skladen z evropskim Zelenim prehodom in potrebami državljank in državljanov Slovenije. Torej koncept razvoja, ki bo hkrati omogočal ohranjanje narave in kakovostno življenje nas vseh. Da je to možno in mogoče, kažejo razvojni trendi v delu sveta, ki se tega že zaveda.

 

Zato se bomo 11. julija odločali, ne samo o naših vodah, ampak tudi o tem v kakšnem okolju in državi bomo živeli. Ali bo to država, v kateri bomo pili vodo, ki bo brez barve, vonja in okusa ali pa bomo živeli v državi, v kateri kakovost vode ni pomembna in je pomembneje, da se lažje gradi v priobalnem pasu oziroma drugih občutljivih vodnih ekosistemih. To pa bo nenazadnje tudi odločalo o tem kakšna bo prihodnost nas, naših otrok in nenazadnje tudi naše demokracije.

Slovenija se bo v prehodu v nizkoogljično gospodarstvo morala nasloniti na jedrsko energijo, so se strinjali govorci na današnji okrogli mizi, ki jo je pripravil evropski poslanec Klemen Grošelj (Renew Europe/LMŠ). Naravne danosti namreč Slovenijo pri obnovljivih virih omejujejo, so bili prepričani.

 

Drugi blok krške nuklearke mora biti usmeritev Slovenije, je prepričan predsednik LMŠ Marjan Šarec. “Če želimo biti energetsko neodvisni, je to nujno, Že danes je treba sprejeti to odločitev.” Izpostavil je tudi primer vetrnih elektrarn, ki jih je v Sloveniji resnično zelo malo, a hkrati državo omejujejo naravne danosti, je spomnil. “Nemci jih postavijo v morje, Hrvati jih imajo v Dalmaciji, kjer je pokrajina prostrana in nikogar ne motijo. V Sloveniji pa je vprašanje tudi, kako bi se vetrnice vključile v vizijo turistične države.”

Vekoslav Korošec, direktor Združenja za inženiring pri Gospodarski zbornici Slovenije je podčrtal pomen kakovostne in cenovno optimalne proizvodnje energije za slovensko gospodarstvo. Del industrije je namreč še vedno energetsko intenziven, je opozoril. Šesti blok Termoelektrarne Šoštanj (Teš 6) in Nuklearno elektrarno Krško (Nek) je opisal kot nosilni steni slovenske energetike.

Kar se tiče hidroenergije, je Korošec med drugim poudaril relativno zanesljivost vodnih virov pri pridobivanju energije ter dejstvo, da 90 odstotkov opreme, storitev in znanja pri gradnji hidroelektrarn lahko zagotovijo zgolj slovenska podjetja in inštitucije. “Narodnogospodarski vidiki gradnje hidroelektrarn so izredno visoki,” je dejal. Sicer pa je kot strokovnjak mnenja, da Slovenija energetskega prehoda v ogljično nevtralnost glede na naravne danosti ne more doseči brez jedrske energije.

Nekdanji predsednik uprave družbe Lek Vojmir Urlep je med drugim spomnil, da Slovenija bruto domači proizvod ustvarja na zelo potraten način, hkrati smo kot posamezniki in kot družba pri porabi energentov in energije zelo neracionalni. Mnoge tehnologije obnovljivih virov so šele v razvoju in do njihove dejanske rabe lahko mine še precej časa, je opozoril. Hkrati bi od morebitne odločitve za drugi blok Neka do zagona minilo dve desetletji, je dodal. Urlep je zato pozval k hitremu sprejemu odločitev in usmeritev. “Z vsakim dnem, ko nimamo energetskega koncepta, samo poslabšujemo stanje,” je poudaril in menil, da bi morali v Sloveniji nemudoma oblikovati strateško strokovno telo, ki bi v najkrajšem času pripravilo tak koncept.

 

Klemen Grošelj je med drugim spomnil, da bi morali po ambicioznem scenariju do leta 2030 doseči 55-odstotno zmanjšanje izpustov toplogrednih plinov glede na leto 1990. Hkrati pa imamo energetsko intenzivno industrijo in energetsko intenzivno družbo, ki bo še povečevala porabo z električno mobilnostjo, preusmerjanjem tovora na železnice in podobno. “Naša energetika je pred velikimi izzivi,” je povzel, istočasno pa poudaril, da razprave in vlaganja v raziskave in razvoj ne kažejo pripravljenosti, da bi krenili po poti nujno potrebnih sprememb.

Z video nagovorom pa je svoj pogled na razvoj energetske zelene prihodnosti podal tudi evropski poslanec iz Francije (RENEW EUROPE), član Odbora za industrijo, raziskave in energetiko v Evropskem parlamentu Christophe Grudler.

Posnetek okrogle mize si lahko ogledate TUKAJ

Praznujemo 1. maj praznik dela. Delo, je bilo v človeški zgodovini vedno vrednota in hkrati pravica, saj je posamezniku in skupnosti omogočila preživetje in napredek. A delo je bilo vedno in tako bo verjetno ostalo tudi v prihodnje, kljub tehnološkemu napredku neločljivo povezano z vprašanjem poštenega in pravičnega plačila oziroma delitve z delom ustvarjenega. Čeprav postaja sodobno delo vedno bolj digitalno in vse manj fizično, pa osnovna razmerja ostajajo. Na žalost se zaradi zlorab novih tehnologij in poslovnih modelov položaj delavstva, slabša. Pred nami je v tem trenutku, ko govorimo o po-Covidnem okrevanju, zeleni preobrazbi in digitalizaciji, tudi vprašanje, kako zagotoviti, da se bodo bremena in dobrobiti, ustrezno in pošteno razdelile med delo in kapital. Razvojni model preteklih desetletji se je izpel socialno, demografsko, tehnološko in okoljsko. Vsakršen poskus njegovega preoblikovanja in maskiranja s pojmi kot je digitalizacija in čemur smo priča ob nedavnih razpravah okoli platforme Uber, je zgrešen in obsojen na neuspeh. Pot naprej so vlaganja v ljudi, v znanje, v kompetence, v raziskave in razvoj ter v oblikovanje družbenega konsenza, ki bo omogočal na eni strani konkurenčnost na drugi pa vsakemu članu naše skupnosti zagotavljal človeka vredno življenje in priložnost, da razvije vse svoje talente in priložnosti v odprti, demokratični in liberalni družbi. Pot pred nami je zahtevna in polna izzivov, a sem prepričan, da bomo kljub zastoju, kateremu smo priča z aktualno vlado, uspeli, kot smo to že mnogokrat v zgodovini našega naroda.

 

Aktualna vroča tema v Bruslju te dni je oblikovanje t. i. »Green passa« oziroma enotnega evropskega potovalnega potrdila, ki bi nam vsem omogočil nemoteno potovanje v času Covid ukrepov. Sam moram priznati sem imel okoli tega kar nekaj pomislekov a sem idejo podprl, saj vem, da si že vsi močno želimo ponovno potovati in spoznavati svet. Potrdilo vidim, kot sredstvo, ki nam bo olajšalo prehajanje meja, pri čemer pa to ni nikakor ni dodaten potni list niti sredstvo dodatnega nadzora nad državljankami in državljani EU. Vidim ga kot sredstvo, ki bo preprečilo, da bi se nadaljevala sedanja zmeda glede omejitev potovanja, kjer vsaka država članica sprejema lastne ukrepe. Zato smo se v naši liberalni skupini odločno zavzeli, da se v luči zaostankov pri cepljenju poleg samega cepljenja, v to potrdilo vključi tudi negativen PCR test, ki mora biti za vse državljanke in državljane brezplačen in potrdilo o prebolelosti Covid-19. Nikakor ne bomo dopustili, da postane to potrdilo sredstvo prisile za cepljenje in diskriminacije. Zakaj veliko ljudi se zaradi povsem objektivnih okoliščin ne more in se tudi ne bo moglo cepiti. Predvsem pa od Komisije pričakujem, da bo ustrezno logistično uredila uveljavitev in uporabo teh potrdil na sodoben digitalen način, ki ne bo povzročal novih vrst in kolon na mejnih prehodih. Vse velike besede o vlogi in vsebini potrdila so povsem brez pomena, če bomo na koncu državljanke in državljani ure in ure čakali na mejnih prehodih, kljub temu, da bomo imeli ustrezno potrdilo. In tu bom, skupaj s kolegi poslanci od Komisije, če bo to potrebo zahteval tudi politično odgovornost.

 

dr. Klemen Grošelj

poslanec v Evropskem parlamentu ( LMŠ/ RE)

(Ljubljana, 22. marec 2021) Danes, na svetovni dan voda, je dr. Klemen Grošelj, evropski poslanec RENEW EUROPE / LMŠ, z gosti pripravil okroglo mizo na aktualno temo novele zakona o vodah, ki po mnenju opozicije in tudi stroke ne predstavlja samo grožnje že doseženim standardom pri oskrbi s pitno vodo, temveč se z novelo vračamo v preteklost.

Na okrogli mizi, ki jo je gostil dr. Klemen Grošelj, evropski poslanec LMŠ, so sodelovali strokovnjaka, dr. Mihael Jožef Toman, redni profesor na Biotehnični fakulteti v Ljubljani, predstojnik katedre za ekologijo in varovanje okolja, dr. Lidija Globevnik, predsednica Društva vodarjev Slovenije in Brane Golubovič, predstavnik največje opozicijske stranke, LMŠ.

Dr. Grošelj je v uvodu poudaril, da se v primeru sprejemanje novele o vodah vedemo, kot da pred nami ni podnebnim sprememb ter dodal, »Le vtis je, da imamo v Sloveniji veliko voda, resničnost je povsem drugačna.« Brane Golubovič se spomnil:« Ko smo pravico do pitne vode zapisali v ustavo, si ni nihče mislil, da bo država postala glavna grožnja pitni vodi.« Poudaril je, da je bila novela zakona v javni razpravi premalo časa, da bi nevladne in strokovne institucije pripravile kakovostne pripombe. Opozoril pa je tudi, da je vlada predlagala sprejemanje te novele po skrajšanem postopku.

Sogovorniki so se strinjali, da lahko samo ena sprememba, ena okoljska katastrofa, prinese težave pri preskrbi s pitno vodo in mantra, da je Slovenija bogata z vodami, je lahko hudo nevarna.

Brane Golubovič je še spomnil, da ta vlada ne verjame v zeleno preobrazbo ter dodal: »Razočaran sem na tem, kar se dogaja okoli tega zakona. S tem zakonom gremo korak nazaj. Gre za nepopravljivo škodo. V času epidemije, ko je pozornost javnosti usmerjena drugam, je spreminjanje tega zakona neodgovorno.«. Stroka mora spregovoriti in povedati, katere nevarnosti prinašajo spremembe, zakon pa bi morali zavrniti, je še dodal.

Dr. Mihael Jožef Toman je poudaril, da sodobna človeška družba temelji na povezanosti med človekom in vodo. »Celotna evropska in svetovna kultura se je začela razvijati ob vodah. Sobivanje z vodo pa je bila nujna, ker je voda življenje in to v vseh pogledih.« Dodal je, da smo vodo začeli razumevati kot družbeno dobrino. »Pogosto celo rečemo, da je obnovljiva. A ni. Obnovljiva je samo količina. Mantra, da je dežela bogata z vodami, je lahko hudo nevarna,» je dodal. »Če imaš česa dovolj so včasih rekli, da delaš kot svinja z mehom.«

Prisotni so se strinjali, da se količine vode lahko zelo hitro spremenijo. Organsko onesnaženje voda smo prešli. Pogled, da imamo čiste vode, zavaja. Ker jih nimamo. Danes je obremenjevanje voda veliko bolj prefinjeno. Ogromno sintetičnih in drugih snovi uporabljamo, ne da bi se tega zavedali. Konzerviranje hrane, antibiotiki, farmacevtskih in kozmetični izdelki, vse to so danes viri onesnaževanja iz vsake kopalnice. Gre za snovi, ki so endokrini motilci. V Sloveniji že imamo vodna območja, za katera mislimo, da so neoporečna, pa je v njih ogromno hormonskih motilcev. Sprememba spola rib je tudi v Ljubljanici, kar smo dokazali že pred dvema letoma. In Ljubljanica je tudi ena najbogatejših rek s kokainom. Voda ni zelena energija. Občutek dobrega vodnega okolja morda res preveč zavajajoč. Stanje že danes ni dobro. Stremeti moramo k temu, da ga bomo izboljšali. In tudi zavezali smo se k temu. Biotska raznovrstnost se slabša. Tudi v Sloveniji izginevajo vrste, npr. Črni proteus. Ob koncu je dodal: »Trajnostni razvoj razumemo kot družbeno kategorijo. Vendar v naravi ni trajnosti, je dinamika.«

Dr. Lidija Globevnik, predsednica Društva vodarjev Slovenije

Predsednico društva vodarjev Slovenije, dr. Lidijo Globevnik, preseneča lahkotnost spreminjanja zakona. “Vsi strokovnjaki so se umaknili, vendar ko je prišel ta predlog zakona oktobra na mizo, so se hitro zbrali in dali pripombe v 12-dnevnem roku, na dva člena. Zgroženi so, da je po obravnavi prišlo do spremembe še enega člena, ki prej ni bil v javni razpravi. Novela nam spreminja že dosežene standarde grajenja voda v Sloveniji, ki smo se jih izborili v zadnjih 10-letih. Ne gre samo za vodovarstvena območja, temveč gre tudi za obalni pas.” 

V Sloveniji se že soočamo s tremi pojavi:

  1. Upravljavci, ki imajo mandat in ki odločajo, prelagajo probleme ali jih ne vidijo. Le uresničujejo agende izpred 30 in več let.
  2. V sedanjem načrtu upravljanja voda ni veliko napisanega nič o – »Reduce, Reuse, Recycle«, -zmanjšanju, ponovni uporabi in recikliranju.
  3. Izključevanju stroke.

Vodne količine se nam zmanjšujejo. Imamo jo manj kot pred 50-leti.

Ob koncu je dr. Grošelj povzel, da lahko samo javna razprava prinese nove ideje in nove projekte.

Video posnetek okrogle mize ti lahko ogledate TUKAJ